Glasovi svetov

Kako so najbolj razvite kapitalistične sile s selitvijo proizvodnje na globlani jug preoblikovale svetovno gospodarstvo in izumile nove načine ekonomskega izkoriščanja najrevnejših držav Imperializem si praviloma predstavljamo v njegovi najbolj grobi in očitni obliki, kot vojaško, gospodarsko in politično prevlado močnejše države nad tujim območjem. Ta oblika podreditve seveda ni nikoli čisto izginila in morda celo znova postaja bolj aktualna. In vendar so najmočnejše svetovne sile skozi drugo polovico 20. stoletja, ko so se nekdanje kolonije evropskih sil eno za drugo osamosvojile, svojo moč začele uveljavljati predvsem na drugačne, bolj prikrite načine. Prav tej novi obliki podrejanja, ki se je razvila v 80-ih letih preteklega stoletja in se razrašča vse do danes, se bomo posvetili v tokratnih Glasovih svetov, in sicer ob delu Imperializem v 21. stoletju britanskega strokovnjaka za mednarodno politično ekonomijo Johna Smitha, ki je nedavno izšlo pri založbi Sophia. O tem, kako se je v preteklih desetletjih…

Zakaj se je nacistična Nemčija bojevala tudi po tem, ko je poleti ’44 postalo jasno, da je Tretji rajh vojno izgubil? In kako je mogoče, da je Hitlerjev režim na ozemljih pod svojim nadzorom lahko funkcioniral vse do konca? Decembra leta 1941, ko so Združene države Amerike z vsem svojim mogočnim industrijskim potencialom vstopile v vojno in ko je malodane istočasno Rdeča armada, ki bi po vseh izgubah, ki jih je bila utrpela tisto strašno poletje, pravzaprav že morala biti premagana, vendarle uspela ustaviti Wehrmacht pred vrati Moskve, je nekaj najbolj pronicljivih opazovalcev dogajanja najbrž že lahko posumilo, da se potek druge svetovne vojne ne razvija nujno v nemško korist. Potem so se v naslednjih dveh letih in pol zgodili Stalingrad in Kursk pa El-Alamein in Sicilija ter, čisto nazadnje, še uspešno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Normandiji 6. junija 1944 in – zopet malodane istočasno – začetek operacije Bagration, med katero so Sovjeti do poznega poletja popolnoma uničili nemško armadno skupino Center…

V času hitrega tehnološkega razvoja, še posebej na področju umetne inteligence, se velja vprašati, kaj inteligenca sploh je? Na kakšen način so stroji lahko inteligentni? Ali lahko rečemo, da vidijo in zaznavajo svet? So lahko ustvarjalni? In kaj se zgodi, ko vse prevedemo v podatke, ki so temelj strojnega razumevanja sveta? Filozofinja M. Beatrice Fazi je v sodelovanju z zavodom Aksioma pripravila publikacijo z naslovom Cave Machines. V eseju presprašuje platonsko hipotezo o reprezentaciji, ki so jo leta 2024 postavili štirje raziskovalci na Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu v Združenih državah Amerike. O umetni inteligenci, datafikaciji, velikih jezikovnih modelih in filozofskih razmislekih v povezavi s tehnološkim razvojem se je z njo pogovarjala Urška Henigman. Prevode je brala Mateja Perpar.

So Elon Musk, Mark Zuckerberg, Jeff Bezos in drugi »tehnomilijarderji tisti, ki, pritajeni za širokim Trumpovim hrbtom, zdaj v resnici vladajo Združenim državam? Med vsemi fotografijami, ki so januarja lani nastale na drugi inavguraciji Donalda Trumpa, je najbrž največ pozornosti svetovne javnosti pritegnila podoba Elona Muska, Marka Zuckerberga, Jeffa Bezosa in drugih »tehnomilijarderjev«, ki so zaprisego 47. ameriškega predsednika spremljali tako rekoč iz prve vrste. Številnim opazovalcem se je namreč zdelo nadvse pomenljivo, da tam, kjer bi sicer pričakovali ameriške politične prvokategornike, od senatorjev do guvernerjev, zdaj sedijo lastniki tehnoloških supergigantov od Amazona do Appla, od Facebooka do Googla. Je to pravzaprav kar najbolj vidna, simbolna potrditev starih sumničenj, da v Združenih državah – pa najbrž tudi še marsikje drugje – resnična politična moč ne počiva več na glasovih, prejetih na volitvah, temveč na zelencih, nagrmadenih na bančnem računu. So, drugače rečeno, Musk, Zuckerberg in…

»Na slovenskem podeželju so znali ustvariti svoj svet s svojimi pravili, ne glede na to, kaj se je od njih pričakovalo od zgoraj.« Učbeniki zgodovine nas učijo o velikih dogodkih naše preteklosti: o vzponu in padcu Habsburške monarhije, prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, o brutalnosti obeh svetovnih vojn, fašističnem nasilju Italije in vzpostavitvi socialistične Jugoslavije. In vendar se ti veliki premiki nikoli niso odvijali v praznem in abstraktnem prostoru. Odvijali so se v hišah, na trgih in njivah ter v šolskih klopeh resničnih ljudi. V današnjih Glasovih svetov bomo na zgodovino pogledali prav s te perspektive in skušali našo preteklost uzreti skozi Tomaj - kraško vas, v kateri so ljudje skozi pet stoletij vse te tektonske zgodovinske premike doživljali na lastni koži in se po svojih močeh prilagajali vedno novim političnim in ekonomskim okoliščinam. Gosta sta urednik obsežne monografije z naslovom Tomajci: Slovenska zgodovina v malem zgodovinar dr. Aleksander Panjek s Fakultete za humanistične…

Območje, na katerem se dogaja vse hkrati: zgodovina prihodnosti, bojišče velesil, kolonizacija, še opaznejše podnebne spremembe, ki med drugim odpirajo nove trgovske poti, plenjenje in rudarjenje naravnih bogastev. In še marsikaj. Če je še leta 1987 zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihaíl Gorbačôv ob koncu hladne vojne dejal, da je Arktika območje miru, se temu zdaj lahko samo nasmihamo. Zakaj je tako, v novi knjigi, že enajsti po vrsti, Vroči sever: Frontna črta prihodnost iz založbe UMco, dobro pojasni dolgoletni novinar Dela Boštjan Videmšek, ki bolj kot v pisarni svoje zgodbe piše na terenu. V njej opisuje, kako zelo napetemu in konfliktnemu dogajanju smo priče na visokem severu, na Arktiki in na subarktičnem območju – Grenlandiji, na norveškem Sválbardu, na Švedskem in ob finsko-ruski meji. Foto: Pixabay, mariohagen

Analiza notranjih razlogov za zaton moči zahodnega sveta ob delu francoskega antropologa in zgodovinarja Emmanuela Todda »Imperij je velik in razpada hrupno in besno. Že zdaj je policentričen, razdeljen glede ciljev, shizofren.« Tako Zahod z Združenimi državami Amerike v svojem središču opiše francoski zgodovinar, socialni antropolog, demograf in politolog Emmanuel Todd, ki v svoji nedavno izdani knjigi Propad Zahoda ponuja precej nekonvencionalen pogled na krizo zahodnega sveta. Te namreč ne pripisuje le ekonomskemu pešanju, ampak kulturnim in družinskim strukturam ter duhovni, vsebinski izpraznjenosti te faze zahodne civilizacije, ki jo po njegovem povzroča neracionalno in samouničujoče delovanje zahodnih držav, ki naj bi bile vse manj v stiku z resničnostjo. In ker je ob dogajanju zadnjih let tudi marsikdo, ki tradicionalno ni gojil skepse do zahodnih elit, začel dvomiti ne le v njihovo iskrenost in moralnost, ampak morda celo v njihove sposobnosti branjenja interesa lastnih držav, se vsak globlji poskus…

Ali je mogoče ohraniti mladostno odprtost, ne da bi se izognili odgovornosti odraslega življenja? Ali je odločitev za eno pot nujno tudi odpoved drugim možnostim? Kdaj svoboda postane pravzaprav beg pred življenjem? Kaj pomeni biti odrasel? Ali je odraslost predvsem odpoved svobodi, številnim možnostim, zanikanje odgovornosti? Ali pa se prava svoboda začne šele takrat, ko znamo sprejeti omejitve in se za nekaj odločiti? Švicarska analitičarka Marie-Louise von Franz je v knjigi Puer aeternus oziroma Večni mladenič opisala človeka, ki se težko poslovi od mladosti, od neskončnih možnosti in svobode. Kaj lahko ta več kot šestdeset let stara knjiga pove današnjemu človeku? In kdaj je ohranjanje »otroka v sebi« nekaj dragocenega; kdaj pa postane način, kako se izognemo odgovornosti? O puer aeternusu, nezavednem, svobodi, odraslosti in odnosih s prof. dr. Vesno Švab, psihiatrinjo, psihoterapevtko in profesorico, ki je k drugi slovenski izdaji knjige Puer aeternus avtorice Marie-Louise von Franz (Umco 2022) napisala…

Čeprav je Mao, ki je deželi na oni strani velikega zidu vladal med letoma 1949 in 1976, odgovoren za trpljenje in smrt milijonov Kitajk in Kitajcev, v svoji domovini vendarle velja za nespornega junaka. Zakaj? 9. septembra 1976, pred pol stoletja torej, je v Pekingu umrl Mao Zedong. Komunistični politik, ki se je rodil decembra leta 1893 na podeželju v južni provinci Hunan, se je v kitajsko zgodovino z velikimi pismenkami vpisal najpozneje 1. oktobra leta 1949, ko je na pekinškem Trgu nebeškega miru razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. No, tej, ljudski Kitajski je Mao potem tudi načeloval naslednjih 27 let in bil neposredno odgovoren za osupljiv niz napak, katastrof in zločinov – od zatrtja kampanje stotih cvetov, ki naj bi sicer spodbujala javno izražanje kritičnih mnenj in pripomb, prek t. i. velikega skoka naprej, poizkusa hitre industrializacije dežele na oni strani velikega zidu, poizkusa, ki se je iztekel v naravnost apokaliptično lakoto, do velike kulturne revolucije, med katero so mladi…

Koliko je v sodobni družbi, ki se večinoma ukvarja s hiperprodukcijo, tako dela kot užitka, tudi strahu, sploh časa za razmislek, za notranji dialog o minevanju, o smrti. O nečem tako neizogibno življenjskem in gotovem. Velikokrat mi pride na misel izjava ameriškega režiserja Woodyja Allena, ki jo je seveda začinil s svojim značilnim črnim humorjem, ko je rekel: »Ne bojim se smrti, samo nočem biti zraven, ko se bo to zgodilo.« Ampak dokončnost, vsaj zemeljska dokončnost v telesu, izgube bližnjih oseb sploh, so ene najtežjih preizkušenj v življenju. Še posebej pa je težko, če izguba doleti otroka ali mladostnika. Smrt starša, sorojenca, starega starša ali druge pomembne osebe, pogosto globoko zareže v otrokovo doživljanje sveta, njegov občutek varnosti in vsakodnevno bivanje. Šola je vse pogosteje otrokov drugi dom, zato postane pomemben prostor, kjer otrok s svojo bolečino ne bi smel ostati sam. Učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni sodelavci se ob takšnih situacijah pogosto znajdejo pred zahtevnim…

Ljubljana potrebuje več programov za brezdomne uporabnike in uporabnice drog. Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani letos obeležujejo 20-letnico delovanja Centra za študij drog in zasvojenosti. Konec junija so ob tej priložnosti pripravili posvet. Srečanje je bilo namenjeno pomembni in aktualni temi zmanjševanja škode na področju uporabe drog in drugih zasvojenosti ter refleksiji preteklosti in izkušenj, ki so nastale na tem področju od devetdesetih let preteklega stoletja dalje, so zapisali v vabilu na posvet. O problematiki drog, zasvojenosti in brezdomstva se bomo v tokratni oddaji pogovarjali s strokovnjakinjama. To sta doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.

Letošnja poletna sezona je bila znova tudi sezona gozdnih požarov in zdi se, da gre za trend, ki postaja vse pogostejši. Konec koncev zdaj že skoraj vsako leto zabeležimo nov globalni temperaturni rekord in vsi kazalniki kažejo, da tudi tokrat ne bo nič drugače. Kako se torej na vse bolj vročem planetu spreminjajo gozdovi in v kolikšni meri se sploh lahko prilagajajo nenehnemu dvigovanju temperatur? Kakšni bodo čez nekaj let ali desetletij, ko se nam, ob različnih možnih podnebnih scenarijih, obetajo le še mnogo bolj neprijazne razmere? To so vprašanja, na katera bodo v Glasovih svetov odgovarjali klimatologinja mag. Mojca Dolinar, vodja Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo na Agenciji za okolje; prof. dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter dr. Andreja Nève Repe z Zavoda za gozdove. Foto: Avgust 2026 v Bohinjski dolini, avtor fotografije Primož Šenk, Zavod za gozdove

Kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot pravicah, s katerimi da je obdarjen sleherni človek, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo? V začetku julija so Združene države Amerike praznovale 250. obletnico razglasitve neodvisnosti. V primerjavi s kakšno Kitajsko, Etiopijo ali Portugalsko je Amerika seveda zelo mlada država, a to nikakor ne pomeni, da nima pomembne, globalno odmevne pa tudi zagonetnih notranjih protislovij polne zgodovine. Eden največjih paradoksov te zgodovine pa je slej ko prej tale: kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno, navdahnjeno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot samorazvidnih pravicah, s katerimi da je obdarjeno sleherno človeško bitje, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo? In nadalje: kako je možno, da se država, ki je – nikakor ne neupravičeno – dolgo veljala za nesporen svetilnik svobode in demokracije, v četrt tisočletja še ni uspela otresti…

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetu Odkar so Združene države na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih…

Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, celo zapovedano, hkrati pa sila razpršeno, kot je v dobi, ki jo živimo. Kaj povemo o sebi in našem doživljanju sveta s tem, kako se prehranjujemo? Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo debatirali tokrat, z nami so gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in…

Umetnost vojne mojstra Suna, znanega tudi pod imenom Sunzi, je klasično besedilo starodavne kitajske vojaške strategije, ki ohranja svojo vrednost tudi v današnjem času. Nastalo je pred skoraj dvema tisočletjema in pol. To je bilo obdobje, ko so kitajski kulturni prostor skozi dolga stoletja definirale nenehne vojne, intrige in spletke med številnimi tekmujočimi državami, obenem pa ta čas velja za zlato obdobje kitajske misli. Umetnost vojne je v marsičem paradoksalen tekst, ki zagovarja kontradiktorne strategije, če le vodijo k zmagi, tudi ter se obenem vztrajno vrača k pozivom k miru. V današnjem času, ko vse kaže, da spremljamo konec mednarodnopravnega sistema, ki je po drugi svetovni vojni zagotavljal sorazmerno stabilnost odnosov med državami po svetu, in se zdijo še včeraj trdna zavezništva vse bolj vprašljiva, vojne pa vse pogostejše, se ne zdi povsem odveč, če si nekoliko podrobneje pogledamo spoznanja mojstra Suna in druge lekcije iz obdobja vojskujočih držav ter preverimo, kako so današnji…

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. »Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 45.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe. Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na…

Po bureku in kranjski klobasi je zdaj svojo antropološko in kulturološko obravnavo doživela tudi slivovka, pijača, ki je tudi praksa prehajanja, prilagajanja, prenašanja, lingua franca nekdanjega jugoslovanskega vsakdana, prehrambeni izdelek, ki tudi danes zaznamuje območja nekdanje skupne države. Toda kako lahko ena sama pijača zaznamuje celoten narod? Odgovore na to je poskušal poiskati dr. Jernej Mlekuž, ZRC Sazu, in avtor knjige Bratstvo in slivovka, o vsebini katere govorimo v oddaji Glasovi svetov. Foto: Wikipedia

Z dr. Klemnom Lahom, dolgoletnim učiteljem in članom Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, o težavah sodobne šole, permisivni vzgoji in "sončkih", krizno visoki bralni nepismenosti, o učiteljski avtoriteti in avtonomiji ter soodnosni moči in ranljivosti mladih in odraslih.

Ko so v obdobju med obema svetovnima vojnama klerikalci, liberalci, krščanski socialisti in komunisti iskali vsak svoj odgovor na vprašanje, kaj se pravi biti Slovenec, so pravzaprav že tlakovali pot v državljansko vojno Šolska učenost pravi: na Slovenskem je med drugo svetovno vojno, med letoma 1941 in 1945 torej, potekala državljanska vojna. To seveda drži, a na nek način bi lahko rekli, da – paradoksalno – to obenem tudi ne drži. Pomislimo: dr. France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, je menil, da se je državljanska vojna v resnici končala šele spomladi leta 1990, ko se je pač konstituirala naša prva večstrankarska skupščina, medtem ko pesimisti med nami najbrž celo mislijo, da se v resnici sploh nikdar ni nič končalo, da je vročo državljansko vojno kvečjemu zamenjala hladna, ki pa slej ko prej traja še naprej. Morda še bolj nenavadno pa je, da niti trenutka, ko se je državljanska vojna začela, ni mogoče določiti z vso gotovostjo. Natanko v tem kontekstu veja omeniti,…

Življenje na četrtem največjem otoku na svetu – Madagaskarju - se razvijalo povsem izolirano od preostalega sveta, potem ko se je ta že pred 90 milijoni let ločil od Indije. Prav zato se je tam življenje razvilo po nekoliko drugačnih poteh kot drugod in ustvarilo bogastvo vrst, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. Velik del jih sploh ne nismo uspeli popisati. Obenem pa je vse to bogastvo danes tudi izredno ogroženo zaradi podnebnih sprememb in posegov v okolje. Madagaskarju se bomo posvetili v družbi dveh raziskovalcev, ki se že vrsto let vedno znova vračata na ta otok in tam odkrivata nove in nove vrste pajkov. To sta prof. dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in doc. dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Foto: Matjaž Bedjanič

Normalizacija sovražnega govora je nevarna Za sodobno digitalizirano družbo je značilna velika polarizacija pogledov na svet in vse manj strinjanja o tem, kaj so dejstva in kaj so mnenja, kje se konča resnica in začne laž, manipulacija, propaganda in sovraštvo. Kako razumeti inflacijo sovražnega govora in njegovo normalizacijo, če pa raziskave kažejo, da veliko večino ljudi pri nas sovražni govor zelo moti in ga ne podpirajo? Na to in številna druga vprašanja odgovarja monografija Sovražni govor v Sloveniji. Gre za prvo poglobljeno interdisciplinarno študijo sovražnega govora v slovenskem družbenem, pravnem in digitalnem okolju. V oddaji Glasovi svetov smo se pogovarjali z urednico monografije doktorico Veroniko Bajt z Mirovnega inštituta.

O utopističnem mislecu, ki je postal ideološki arhitekt povojne Jugoslavije in bil edini, s katerim je Tito vse do svoje smrti skorajda nepretrgoma delil oblast Obstajajo ljudje, ki tako močno zaznamujejo zgodovino nekega prostora, da ta ne bi bila enaka brez njih. Pri nas je eden takih prav gotovo Edvard Kardelj, drugi človek socialistične Jugoslavije ter pravzaprav edini človek, ki si je z Josipom Brozom Titom vse do svoje smrti skorajda neprenehoma delil oblast ter v dobrem in slabem sooblikoval to nenavadno politično tvorbo, za katero so njeni voditelji po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 počasi iznašli povsem svojo zunanje in notranjepolitično usmeritev. Prav gradnja slednjih je bila največja življenjska okupacija Edvarda Kardelja, ki ga brez dvoma lahko proglasimo za arhitekta samoupravnega socializma, sistema, za katerega je imel velike upe in je menil, da ponuja alternativo tako zahodnemu kapitalizmu kot sovjetskemu državnemu socializmu, skrbel pa je tudi za teoretsko podlago neuvrščenosti,…

Sovjetski agrarni ekonomist Čajanov je v 20. letih prejšnjega stoletja prepričljivo dokazoval, da ekonomska računica, po kateri se ravnajo majhni kmetje, nikoli ni gladko združljiva s temeljno logiko kapitalizma Zaradi globoko represivne narave režima, ki ga je v Sovjetski zvezi vzpostavil Stalin, si včasih težko predstavljamo, da so v prvem desetletju ali dveh po oktobrski revoluciji ruski in drugi sovjetski znanstveniki z najrazličnejših področij formulirali kopico prelomnih teorij, ki vse do danes na nek način ostajajo nepresežene. Tako, na primer, še vedno ne moremo razpravljati o romanu, ne da bi upoštevali, kaj je imel o tej zvrsti povedati literarni teoretik Mihail Bahtin, medtem ko so pionirske ideje fizika in raketnega konstruktorja Konstantina Ciolkovskega vdelane v temelje sodobnega raziskovanja vesolja. No, v ta širši kontekst resnično prebojnih teoretikov iz zgodnjega sovjetskega obdobja lahko slej ko prej umestimo tudi Aleksandra Vasiljeviča Čajanova, agrarnega ekonomista, ki je v zgodnjih…

"Trstenjaka je zanimal človek," o njem pove njegov nekdanji sodelavec in sosed prof. Jože Ramovš. "Vsakega, ki je s svojimi stiskami in skrbmi, s svojo življenjsko zgodbo prišel k njemu po nasvet in pomoč, je spoštoval." Filozof, antropolog, psiholog, teolog, raziskovalec človeka prof. dr. Anton Trstenjak (1906 – 1996) je s svojim razmišljanjem pogosto prehiteval čas. Bil je pionir pozitivne, klinične in pedagoške psihologije v slovenskem prostoru, avtor številnih knjig – med njimi znamenitega dela Človek in sreča (1974) – pa tudi raziskovalec zaznavanja barv, po katerem znanost pozna tako imenovani Trstenjakov zakon. Ob 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti oddajo Glasovi svetov posvečamo življenju in delu dr. Antona Trstenjaka. Uvrščamo ga med največje slovenske mislece, intelektualce in humaniste. Oddaja skozi pripoved njegovega nekdanjega sodelavca prof. dr Jožeta Ramovša odstira podobo človeka, ki je znal združevati znanost, vero in globoko razumevanje človeka. Človeka korenin in človeka…

Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju. Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami spletnih gigantov. Vendar v Bruslju trenutno pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilili. Zakaj zdaj te spremembe? Pomembno vlogo pri rahljanju regulacije igra lobiranje, ki ga preiskujejo v organizaciji Corporate Europe Observatory. Pogosto se ukvarja s problematično industrijo, kjer gre za jasen konflikt med interesi javnosti in poslovnim modelom posamezne industrije. Za to uporabljajo javno dostopne informacije, pa tudi metode, ki jih uporablja preiskovalno novinarstvo, kot so dostop do informacij javnega značaja ali intervjuji. Bram Vranken, ki preiskuje, kako tehnološki velikani lobirajo, koliko denarja porabljajo za te namene, koliko tehnoloških lobistov sploh je v Bruslju, se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je v Hiši EU v organizaciji…

Da je trajnostnost način življenja, ne samo trend, nenehno opozarjajo tisti, ki jim je mar za prihodnost našega planeta. To besedo sicer pogosto slišimo tudi v besedišču turističnih ponudnikov, ki želijo tako ali drugače povedati svojo zgodbo, delovanje in filozofijo. Slovenija sebe navzven rada prikazuje kot državo z zeleno agendo. Toda kako se tega lotevajo na nekem manjšem geografskem območju? V tokratni oddaji Glasovi svetov o tem, kakšno je lokalno razumevanje globalnih pojmov v Logarski dolini. Sogovornici: -doc. dr. Ana Svetel -doc. dr. Veronika Zavratnik, obe z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Foto: Uradna spletna stran Logarske doline

Svetovno odmevna knjiga sodobnega ameriškega filozofa Jasona Stanleyja vleče pomenljive vzporednice med historičnim fašizmom 20. stoletja in nacionalističnimi, populističnimi, mačističnimi in avtoritarnimi strankami, ki dajejo ton političnemu življenju na planetu danes V širokem loku od Argentine do Indije, od Rusije do Brazilije, od Združenih držav do Izraela – da o Evropi ne govorimo – političnemu življenju zdaj že lep čas dajejo osnovni ton nacionalistične, populistične, mačistične, neliberalne in avtoritarne stranke, za katere se zdi, da konec koncev strežejo predvsem interesom oligarhov, lokalnih in globalnih. Nasprotniki teh novih, desno orientiranih političnih sil se sicer ne obotavljajo njihovih voditeljev zmerjati s fašisti, a izraz fašizem je vendarle obtežen s takšno zgodovinsko prtljago, s travmatičnim spominom na dvajseta, trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, na tajno policijo, koncentracijska taborišča, zasužnjeno delovno silo, vojno agresijo, genocid in holokavst, da ni čisto jasno, ali…

40 let od največje jedrske nesreče v svetovni zgodovini se sprašujemo, kakšne so bile njene družbeno-zgodovinske posledice in kako je bilo to nesrečo doživeti iz prve roke Šestindvajsetega aprila 1986 nekaj pred poldrugo uro ponoči je eksplodiral reaktor černobilske nuklearne elektrarne na ozemlju današnje Ukrajine. Največja jedrska nesreča v zgodovini, od katere te dni mineva 40 let, je v ozračje sprostila 100 do 400-krat več radioaktivnega materiala od atomske bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, nepovratno je kontaminirala veliko območje v Ukrajini in Belorusiji, zaradi nje so morali preseliti okrog 300 tisoč ljudi, več kot pol milijona ljudi je nesrečo saniralo, številke umrlih zaradi posledic pa se še danes povečujejo. Če bi bili že ti grozljivi učinki dovolj, da bi se černobilska jedrska nesreča vpisala v zgodovino, pa je imel ta dogodek hkrati tudi velike politične in geopolitične posledice, saj je Sovjetski zvezi odvzel tako dobršno mero mednarodnega strahospoštovanja kot tudi notranje…

Nemirni časi včasih porodijo res prelomne ideje. To vsekakor velja za zlato dobo kitajske filozofije, ki je bila obenem čas, ki so ga več stoletij določale nenehne vojne in spopadi. Morda so prav zato klasične kitajske miselne tradicije od konfucionizma do daoizma in moizma v številnih pogledih izrazito pacifistične. Ko danes pomislimo na Kitajsko, se nam najverjetneje že nariše podoba sodobne velesile. Podoba dežele modernih velemest, neskončnih, v svet odprtih pristanišč in robotiziranih tovarn, ki zmorejo zalagati cel planet z velikimi količinami vsega: od električnih avtomobilov, solarnih panelov, farmacevtskih izdelkov do seveda že pregovorne plastike v vseh mogočih oblikah. Zaradi svoje rastoče teže, ki jo ima tako z gospodarskega, geopolitičnega kot tudi vojaškega vidika, že kar nekaj časa velja za veliko tekmico Združenih držav Amerike. Zgodovina pa nas je že večkrat podučila, da so tovrstna tekmovanja med velesilami večinoma tudi odličen poligon za obsežne spopade in vojne; obenem nam sedanjost že…

Izseljevanje Slovencev v Nemčijo je na našem prostoru že desetletja tako močno prisotno, da verjetno tako rekoč vsakdo od nas pozna nekoga, ki je vsaj v določenem obdobju svojega življenja delal in živel v tej gospodarsko bolj razviti evropski državi. »Gastarbajterji«, ki so od konca šestdesetih let iz celotne Jugoslavije hodili delat v Nemčijo, so v naši družbi postali celo tako prisoten fenomen, da to nemško besedo danes uporabljamo kar za vsakega delavca na začasnem delu v tujini, vsaj kadar ta opravlja bolj fizična ali slabše plačana dela. Čeprav so verjetno prav v socialistični Jugoslaviji doživele višek, pa delovne migracije Slovencev v Nemčijo segajo že precej dlje v zgodovino, vsaj v konec 19. stoletja, ko so naši sorojaki polnili rudnike Porurja. V tokratnih Glasovih svetov se bomo skozi zgodovino slovenskih migracij v Nemčijo sprehodili ob delu nemškega zgodovinarja Rolfa Wörsdörferja, Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja": Migracije Slovencev v Nemčijo v 19. in 20. stoletju, ki je v…

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti. Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine,…

Po prvi svetovni vojni se je praznovanje materinskega dneva razširilo iz Združenih držav Amerike v Evropo, kjer se datum dne, posvečenega materam, razlikuje od države do države. V Sloveniji pa ga zaznamujemo na današnji dan, 25. marca. Nekaj statistike o materah v Sloveniji. Več kot polovica jih ima dva otroka, dobra četrtina enega, 15 odstotkov ima tri otroke, med ženskami, starejšimi od 15 let, pa jih skoraj četrtina nima otrok. Matere pri nas so v primerjavi z drugimi evropskimi državami nadpovprečno zaposlene. V starostni skupini od 18 do 64 let je stopnja delovne aktivnosti mater z dvema otrokoma leta 2023 v Sloveniji znašala 86,2 odstotka višja je bila le na Švedskem. Med materami s tremi otroki ali več pa je bila 77,5-odstotna, kar je Slovenijo prav tako uvrščalo visoko, na 4. mesto, povprečje v EU je 56,8 odstotka. Družina, ki jo sestavljata dva starša različnih spolov in otroci, je le ena od oblik družinskega življenja v sodobni družbi, tretjina vseh družin v Sloveniji so enostarševske družine, med…

Pogovor s psihiatrinjo Tino Šubic Metlikovič. Generalizirana anksiozna motnja je najpogostejša anksiozna motnja – zaznamujejo jo stalna zaskrbljenost, napetost in občutek, da skrbi nikoli ne utihnejo. V oddaji Glasovi svetov predstavljamo zgodbo 30-letne pacientke, ki je zaradi hude tesnobe prvič poiskala pomoč v urgentni psihiatrični ambulanti. Njeno pot zdravljenja in okrevanja pojasnjuje psihiatrinja Tina Šubic Metlikovič iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Kako se motnja razvije, kaj je zanjo značilno, kakšna je najbolj učinkovita terapija in kako si lahko človek sčasoma ponovno uredi življenje? Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj). Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen. Pomoč v primeru duševne stiske TUKAJ Nacionalni program duševnega zdravja (MIRA) TUKAJ Psihiatrična bolnišnica Begunje TUKAJ Foto: Tina Šubic Metlikovič/ Osebni arhiv Tine Šubic Metlikovič

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojne Komaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v…

Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku? Ker se svet neverjetno hitro spreminja, si seveda ni prav lahko predstavljati, kako bomo živeli čez nekaj desetletij. Pa vendar se številnim, ki so v zadnjih desetih, petnajstih letih obiskali katero izmed večmilijonskih metropol vzhodne Azije, zdi, da so podobo časov, ki šele prihajajo, pravzaprav že uzrli. Hiperkinetična, propulzivna mesta, kot so Tokio in Osaka, Seul in Pusan, Peking in Šanghaj, Shenzhen in Chonqing, Tajpej in Singapur, namreč preveva naravnost futuristična atmosfera – pa naj gre za gradnjo novih, drzno načrtovanih poslovnih stolpnic, nakupovalnih in zabaviščnih središč, industrijskih parkov, mostov, pristanišč ter stanovanjskih četrti; za širitev in z novimi, pametnimi tehnologijami podprto optimiziranje ključne urbane infrastrukture od kanalizacije prek večnadstropnih avtocest do podzemne…

Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin,…

Hrana ni samo življenjska nuja, hrana je antropologija. Zadovoljuje, vsaj zdi se tako, toliko človekovih potreb, hrepenenj, izraža najbolj intimen pogled na svet in njen simbolni pomen krepko presega njeno praktično vrednost – da nahrani lakoto telesa. O hrani je toliko govora, mnogi v svetu živimo v dobi preobilja, a naše prehranske navade v hektiki večopravilnostnega vsakdana in poplavi informacij postajajo vse bolj siromašne. In s tem tudi naše prehranske izbire in posledično - kakovost življenja. V tokratnih Glasovih svetov smo spregovorili o temeljih prehranjevanja, ki nas lahko opolnomočijo, za začetek pa vsaj ustrezneje ali pa dodatno informirajo. Gost avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič je Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetka Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce.

250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja »Obstajajo desetletja, ko se ne zgodi nič, in obstajajo tedni, ko se zgodijo desetletja.« To misel naj bi, prejkone z mislijo na komunistično revolucijo, nekoč izrekel Lenin. In vendar prav za vsa obdobja velikih zgodovinskih in družbenih sprememb velja, da se zdi čas v njih tako zgoščen, da se v nekaj tednih ali letih lahko zgodijo resnično radikalne spremembe, ki nepovratno preoblikujejo naš svet. Kar nekaj takim zgoščenim premikom je bil razmeroma od blizu priča tudi človek, o katerem bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Rojen na Krfu v letu ameriške revolucije in odraščajoč v času, ko se v Britaniji še vedno odvija industrijska, v Franciji pa francoska revolucija, je Ioannis Kapodistrias postal eden bolj vplivnih evropskih politikov svojega časa, najprej kot zunanji minister carske Rusije ter kasneje kot prvi predsednik moderne grške države. Ob 250-letnici rojstva tega vplivnega državnika, katerega…

V času od konca 18. stol. do začetka druge svetovne vojne se je svet sicer nekajkrat obrnil na glavo, ključno moralno sporočilo, ki ga posredujejo izobraževalne institucije na Slovenskem, pa se slej ko prej ni spremenilo Znani francoski marksistični filozof Louis Althusser se je v zgodovino teoretske misli leta 1970 vpisal s trditvijo, da je šola najpomembnejši ideološki aparat v moderni državi. To, rečeno zelo preprosto, pomeni, da se prav prek izobraževalnega sistema posameznice in posamezniki najbolj temeljito seznanimo ne le z življenjsko koristnimi znanji in veščinami, ampak v šolskih klopeh tudi globoko ponotranjimo dominantna pravila obnašanja in mišljenja, ki omogočajo obstoječemu družbenemu redu z vladajočo elito na čelu in manj pa tudi bolj izkoriščanimi razredi pod njo, da se uspešno obnavlja in krepi. Althusserjeva teza gotovo zveni intrigantno, ampak v kolikšni meri, če jo pač postavimo v konkreten zgodovinski kontekst, tudi drži? To je vprašanje, ki bo v letošnjem letu precej zaposlovalo…

40 let mineva od prvega zabeleženega primera AIDS-a v Sloveniji. V oddaji Glasovi svetov bomo zato pozornost namenili javnozdravstvenim ukrepom za zajezitev širjenja virusa HIV pri nas. Ti so za to, da so bili uspešni, tudi morali podirati tabuje, predsodke in stereotipe, saj se je HIV najbolj razširil v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Slovenija se je odzvala izjemno, saj je ves čas v vrhu držav po učinkovitem odzivu na zajezitev epidemije. O javnozdravstvenih ukrepih in pomenu skupnega odziva, torej sodelovanja stroke, odločevalcev, civilne družbe in nevladnih organizacij s prim. Evito Leskovšek, zdravnico z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V studio jo je povabila Urška Henigman.

Človek je obredno bitje; navade, šege in običaji nas spremljajo od rojstva do smrti. Osmišljajo nam naša življenja, olajšajo sobivanje, spodbujajo sodelovanje v skupnosti, utrjujejo odnose in vezi, skozi ponavljajoča se dejanja oblikujemo svojo identiteto, socialne vezi, praznovanja, delo, nenazadnje prenašamo tudi tradicijo. Neizogiben del takšnih ravnanj pa so tudi prilagajanja na spremembe ali pa celo počasno usihanje, saj morda niso primerni ali zanimivi več za sodobni čas in družbo. Šegam, navadam in obredom ob mejnikih človekovega življenja se posveča tudi monografija Od imena do spomina, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Njen avtor je dr. Ambrož Kvartič, ki je v oddajo povabljen predvsem kot etnolog in folklorist ter docent za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V kolažu je uporabljeno naslednje fotografsko gradivo (v smeri urinega kazalca): -Ženin in nevesta v Belorusiji, leto 2018 (Mihail Kapička / Wikipedija) -Nevesto peljejo v ženitovanjskem…

Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državi Danes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje. In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej…

Lani je minilo 50 let od umora unikatnega umetnika in samosvojega preroškega misleca Piera Paola Pasolinija, ki je v svojih predavanjih in izjemno bogatem in raznovrstnem, "megastrukturnem" opusu – v njem je tudi nedokončan roman Nafta – izpričeval katastrofično in konformistično podobo tedanje Italije in vsega kapitalističnega sveta. Umetnik in javni intelektualec tako opozarja, da sicer v njem ostajajo klice starega zgodovinskega, tradicionalnega fašizma, vendar je od njega še bolj nevaren moderni, uspavani, hedonistični konzumerizem z utvaro blaginje. Če zgodovinski fašizem predstavlja četa esesovcev, skupina kriminalcev na oblasti, novi fašizem odslikava oblast potrošniške družbe. Torišče fašizma je kapitalizem, pomeščanjena modernost, osiromašena kritičnih zmožnosti, v kateri ljudje v lažnem občutku varnosti – razmejeni od preteklih grozljivih fašističnih ekscesov ali varovani pred odkritimi neofašističnimi izgredi – v pasivnem lagodju potrošništva, samoumevno sprejemajo kapitalistično realnost. Tako je…

Kako so letni časi, poljedelska opravila, religijski kulti in praznovanja, dnevna politika ter širitev imperija vplivali na podobo starorimskega koledarja, katerega dediči smo tudi mi danes? Kdo se je pravzaprav odločil, da se naše koledarsko leto začne s prvim januarjem in ne nemara s kakim drugim dnem? – Kakor v toliko drugih stvareh, smo sodobniki tudi v tem pogledu zadolženi pri starih Rimljanih. Julij Cezar je bil namreč tisti, ki je – to je bilo leta 46 pred Kristusom – določil, da se bo odtistihmal leto začenjalo s prvim januarjem. A zakaj natanko je sloviti rimski diktator izmed vseh izbral ravno ta datum? In zakaj neki je Cezar dve leti pred smrtjo sploh sklenil, da je dotedanji koledar treba spremeniti oziroma reformirati? Pa tudi: kako se je njegov koledar – v zgodovino se je seveda vpisal kot julijanski – razlikoval od tistega, ki so ga Rimljani uporabljali prej? Iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja, odgovorov, ki se tičejo dolge in razmeroma zapletene evolucije rimskega koledarja v…

Psihologinja Ana Kozina pove, da je njeno najljubše prijetno čustvo hvaležnost. Med pogovorom pojasni, zakaj je sicer vsako čustvo pomembno – pozitivno ali negativno; podpreti in krepiti pa moramo zlasti pozitivna čustva. Praznični decembrski dnevi mnogim predstavljajo velik čustven izziv. »Vsako čustvo je samo po sebi koristno in v redu,« pravi psihologinja prof. dr. Ana Kozina. Raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru kljub temu svetuje, naj podpremo in okrepimo zlasti pozitivna oziroma prijetna čustva. Raziskave namreč kažejo, da za ohranjanje duševnega zdravja ni dovolj le odstranjevanje neprijetnih, negativnih čustev. Podrobneje v Glasovih svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc.

Človek je radovedno bitje, ki bo - če mu bo finančno in časovno omogočeno – rad raziskoval bližnje in oddaljene destinacije ter s tem nemalokrat tudi šel na pot spoznavanja sebe. Seveda pa je med razlogi za turistično udejstvovanje tudi odklop od vsakdanjega stresnega življenja. Mesec december ni nobena izjema glede turističnih želja; na vrsto pridejo obiski številnih božičnih sejmov, tisti, ki jih motita mraz in sneg, kolikor ga pač sploh še je, pa imajo tudi možnost potovanj v toplejše kraje. V današnjih Glasovih svetov bomo govorili o trdoživosti turizma, o zaželenih in manj zaželenih destinacijah, o avtentičnosti, o pogosto zlorabljenih besedah v turizmu 'trajnost' in 'butičnost', navsezadnje tudi o tem, ali je turist sam kriv za svoje neodgovorno vedenje ali ga je k temu 'prisilila' destinacija in njeno upravljanje s turističnimi tokovi. Tokratni gost je dekan in izredni profesor za poslovno-organizacijske znanosti v turizmu na Fakulteti za turistične študije Turistika Primorske univerze Emil Juvan.

Kreativni center Poligon je predstavil peto raziskavo o razmerah v slovenskem kulturno-ustvarjalnem sektorju. Prve štiri študije so se osredotočale na čas epidemije, zadnja pa se je oddaljila od najbolj akutnih problemov, ki so se pojavili v času epidemije covida. A kljub spremenjenim družbenim in ekonomskim razmeram občutnega izboljšanja za delovanje v kulturno-ustvarjalnem sektorju še ni na vidiku. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo vodjo raziskave Evo Matjaž. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Druga svetovna vojna bo v našem življenju odmevala še dolgo po letošnji okrogli obletnici njenega konca. Osem desetletij po tem, ko je okupator zapustil naša tla in zavezniški bombniki nebo, je pod nami še vedno zakopana živa dediščina vojnega obdobja. Neeksplodirane letalske bombe iz druge svetovne vojne še vedno ležijo pod Mariborom in drugod po Sloveniji. »V Sloveniji nimamo sistema, ki bi preprečeval gradnjo na bombah. Vprašanje ni, ali bo eksplodirala. Vprašanje je, kdaj,« pravi zgodovinar Sašo Radovanovič, ki ocenjuje, da je pod največjim slovenskim mestom ob Dravi še vsaj dva tisoč neeksplodiranih bomb. Kako živi s to dediščino vojne Evropa? In kako Slovenija? V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: zgodovinar Sašo Radovanovič, preživela Helena Kolarič, direktor urada za operativo na Uradu za zaščito in reševanje Borut Horvat, vodja oddelka za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev dežele Saške André Baumeister, podpolkovnik Bohuslav Kuda iz oddelka za strelivo Policije Češke republike, poveljnik…

Sto let od vselitve v Oražnov dom, ki ga je skupaj z vsem svojim imetjem ljubljanski Medicinski fakulteti zapustil veliki humanist, domoljub, zdravnik in dobrotnik dr. Ivan Oražen. Če se v Ljubljani sprehodite od Kongresnega trga po Wolfovi ulici do Prešernovega trga in Tromostovja, lahko na eni od stavb opazite napis Oražnov dijaški dom. V njem že 100 let prebivajo študenti in študentke ljubljanske Medicinske fakultete. »Oražnov dom je bil za časa študija zame edina možna streha nad glavo,« pravi kirurg in profesor Stane Repše, ki je v domu prebival med letoma 1961 in 1966. Profesor je eden od treh sogovornikov tokratne oddaje Glasovi svetov o velikem slovenskem humanistu, domoljubu, zdravniku in dobrotniku dr. Ivanu Oražnu ter o njegovi neprecenljivi zapuščini. Dr. Oražen je namreč hišo na Wolfovi ulici v Ljubljani in vse svoje imetje z jasnimi navodili z oporoko zapustil ljubljanski Medicinski fakulteti. V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: prof. dr. Stane Repše, prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec in študent…