Naravoglasno

Ena vrsta, ena DNK Nova epizoda podkasta Naravoglasno tokrat ne gleda k zvezdam, ampak navznoter — v dvojno vijačnico, ki jo nosimo v vsaki celici. Voditeljica Marina Dermastia se je pogovarjala z gosti: evolucijsko antropologinjo in kognitivno znanstvenico dr. Zarjo Muršič, z antropologinjo in fiziologinjo z Biotehniške fakultete UL prof. dr. Petro Golja in fotografom Arnejem Hodaličem. Odkrivali so, zakaj z lahkoto sprejmemo, da nas od šimpanza loči le dober odstotek DNA, ne sprejmemo pa dejstva, da si je DNK vseh ljudi dolgočasno podobna. Debatirali so tudi o Tibetancih, ki so gen za življenje na višini podedovali od izumrlih denisovcev; in o Nencih v tundri in Sanih v Kalahariju —skrajnostih in enem samem človeku; in o mitu o »čisti« rasi, ki je ni: rase smo si izmislili sami. Moja DNA me je peljala iz Vzhodne Afrike do vasice Goče v Vipavski dolini. Vaša vas bo peljala drugam — a začnemo prav vsi na istem mestu.

Nova epizoda podkasta Naravoglasno gleda v vesolje. Gost je prof. dr. Tomaž Zwitter, astronom in astrofizik s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in eden ključnih sodelavcev evropske misije Gaia. V podkastu se pogovarjava o tem, zakaj devetdeset odstotkov ni niti približno sto — in ali je za mrk res treba potovati dva tisoč kilometrov; o Gaii, ki je izmerila položaje in gibanjamilijard zvezd; o Oortovem oblaku — robu našega lastnega Osončja, ki ga ni videl še nihče in obstaja le kot sklep iz matematike in kometov; o observatoriju ALMA v puščavi Atacama, ki se v jeziku dežele, kjer stoji, imenuje Duša; in o tem, česa nas ob Saganovi Bledi modri piki uči skromnost: Zemlja bo preživela vse naše neumnosti — vprašanje je, ali jih bomo mi. Eden mojih učiteljev ekologije, Stanko Červek, je to povedal takole: »Vsi smo zvezdni otroci. A ne samo mi — tudi protozoji in pijavke.« Poslušajte nas tam, kjer živijo podkasti na Spotifyju, Apple Podcasts in povsod, kjer se radi ustavite in prisluhnete.

Kako dolgo je mogoče živeti? In zakaj sploh? Globoko pod Slovenijo, v popolni temi, živi bitje brez oči, brez pigmenta in brez vsakršne ure — človeška ribica. In vendar preživi dlje kot skoraj vsa živa bitja okoli nas. Ne hiti, ne tekmuje, ne kopiči; miruje v temi in čaka. Morda je prav v tem najstarejša modrost o dolgem življenju, ki jo poznamo. Vprašanje, ki si ga človeštvo zastavlja že od nekdaj, si danes prvič zastavljamo z resničnimi orodji v rokah. Je nesmrtnost mogoča? Je sploh zaželena? In kaj se zgodi z nami — z našimi mislimi, skupnostmi in odnosom do narave — če bi živeli dvakrat dlje, kot smo navajeni? V prvih dveh epizodah podkasta Naravoglasno se sprašujemo o dolgoživosti vsega — živih bitij, idej in ustanov. Povod ni naključen: revija Proteus, ob kateri nastaja ta podkast, izhaja že triindevetdeset let, društvo za njo pa s koreninami sega še globlje. V drugem delu gostim: gozdarja prof. dr. Roberta Brusa, poznavalca dolgoživih borov Pinus longaeva — drevesa, stara kot človeška civilizacija, ki…

Globoko pod Slovenijo, v popolni temi, živi bitje brez oči, brez pigmenta in brez vsakršne ure — človeška ribica. In vendar preživi dlje kot skoraj vsa živa bitja okoli nas. Ne hiti, ne tekmuje, ne kopiči; miruje v temi in čaka. Morda je prav v tem najstarejša modrost o dolgem življenju, ki jo poznamo. Vprašanje, ki si ga človeštvo zastavlja že od nekdaj, si danes prvič zastavljamo z resničnimi orodji v rokah. Je nesmrtnost mogoča? Je sploh zaželena? In kaj se zgodi z nami — z našimi mislimi, skupnostmi in odnosom do narave — če bi živeli dvakrat dlje, kot smo navajeni? V prvih dveh epizodah podkasta Naravoglasno se sprašujemo o dolgoživosti vsega — živih bitij, idej in ustanov. Povod ni naključen: revija Proteus, ob kateri nastaja ta podkast, izhaja že triindevetdeset let, društvo za njo pa s koreninami sega še globlje. V prvem delu gostim: biologa prof. dr. Roka Kostanjška, ki proučuje genom človeške ribice; novinarko Renata Dacinger se ukvarja z znanostjo in naravoslovjem — tako kot David Attenborough,…

Naravoglasno je podkast Prirodoslovnega društva Slovenije, ki nastaja v sodelovanju z revijo Proteus. Globoko pod Slovenijo, v popolni temi, živi bitje brez oči, brez pigmenta in brez ure — človeška ribica, ki preživi dlje kot večina živih bitij na našem planetu. Po njej so naravoslovci poimenovali revijo Proteus, ki neprekinjeno izhaja že triindevetdeset let. Za revijo stoji bogata naravoslovna tradicija, katere korenine segajo vse do leta 1839; iz nje je leta 1934 zraslo Prirodoslovno društvo Slovenije. Naloga društva je od vsega začetka ista: opazovati, razumeti in varovati naravo, ki nas obdaja, ter skrbeti, da naravoslovna vedoželjnost ne ostane zaprta v laboratorijih, ampak pride do vsakega radovednega človeka. Iz te tradicije izhaja tudi zgodnja skrb za varstvo slovenske narave — Spomenica za varstvo narave je nastala že leta 1920, ko beseda »ekologija« še ni bila v splošni rabi — društvo pa je pozneje pomagalo utemeljiti tudi Triglavski narodni park. S podkastom Naravoglasno to poslanstvo nadaljujemo…