Rožnata dolina

Vid je radoveden, vedoželjen in pogumen. Svojega terenca ima parkiranega v Cape Townu, kjer ga čaka na nove misije. V Afriko se je pred dvema letoma in pol odpravil iz Ljubljane, prevozil 21 držav, raziskoval, študiral in spoznaval – celino, ljudi in sebe. Verjame, da Evropa ni pripravljena na čase, ki prihajajo, zato v Afriki išče alternativo. Govoriva o zapletih in biserih, ki jih ponuja pot, navezovanju stikov, vodunu in tradicionalnih političnih sistemih – kraljih in kraljicah Benina, Amazonkah in transu.

Potapljanje na vdih je vse bolj priljubljen šport, pa vendar ostaja na robu. Ljudje ga ne poznajo prav dobro ali pa ne zaupajo podvodnemu svetu in vsemu, kar prinaša globina. Mojca Haberman je ena najboljših potapljačic na vdih na svetu. Pove, kako je biti skoraj 100 metrov pod gladino in kaj človeka vabi tja dol. Je mamljivo drugačno stanje zavesti, občutek naravne droge? Kaj razmišlja v temi in kako telo pripravi do točke, ko je lahko nekaj minut brez kisika? Kakšen odnos ima do morja? Z Mojco sva ob valovih klepetali o strahovih, izgubi zavesti, zaupanju, dihanju in seveda o iskanju novih telesnih in psihičnih meja.

Enja Zobarič je prek študentske izmenjave za pol leta odletela v Tanzanijo. Ni prav dobro vedela, s čim se bo ukvarjala, nato pa se je po spletu okoliščin spoprijateljila z nekaj domačini, ki so tudi pripadnice in pripadniki kvir skupnosti. Bolj kot se je Enja z njimi družila, bolj je ugotavljala, da se kvir osebe v Tanzaniji soočajo s številnimi izzivi, tudi takšnimi, ki so pri nas danes skoraj nepredstavljivi. Že sama homoseksualnost je kriminalizirana, nevarno se je izražati, oblačiti, zbirati, biti drugačen. Vidnost, ki pri nas velja za univerzalno vrednoto osvoboditve, je tam enaka ranljivosti. Ogromno torej tvegaš, že če sploh obstajaš in živiš svojo resnico. Z Enjo klepetava o podzemnih tanzanijskih zabavah, uvidih, kulturnem šoku ob vrnitvi, pa tudi o njeni drag personi Bujti Divi. [kvír] samostalnik moškega spola: skupek, celota teoretskih spoznanj in družbenopolitičnih načel o spolni usmerjenosti, ki ni heteroseksualna, in spolni identiteti, ki se ne ujema s spolom, opredeljenim, pripisanim ob…

Ema rada nastopa, igra v gledališču in piše pesmi. 19-letnici so še pred rojstvom diagnosticirali ahondroplazijo. Gre za genetsko bolezen, ki nastane zaradi mutacije gena FGFR3, zaradi verižnih reakcij pa hrustanec na cevastih kosteh slabše okosteneva, to pa se kaže v počasnejši in nižji rasti. Ema je visoka 135 cm, zadnjih 6 mesecev je preživela v postelji, saj se je odločila, da bo z izjemno bolečo operacijo pridobila še 10 cm. Zdaj se bo postopno znova učila hoditi. V vsakdanjem življenju včasih ne doseže kozarca z mocarelo, v avtu ne more povsem pritisniti stopalke za pospeševanje, mimoidoči strmijo vanjo ali še huje – se zanjo ne zmenijo. Ampak Ema se zato ne smili sama sebi. Starši ji niso nikoli dovolili jamranja ali samopomilovanja. Takšna pač je, po svoje drugačna. In to je njena prednost.

Maša Berdon si sploh ni želela v Avstralijo. Domača Primorska ji je bila všeč. Kot restavratorka je sodelovala pri obnovi zvonika piranske cerkve svetega Jurija, raznih gradov in stanovanj. A ko si zaljubljen, se stvari pač zgodijo. Po odobreni delovni vizi in nekaj mesecih bolj žalostnih gostinskih zgodb, je 26-letnici uspelo skoraj nemogoče – v državi, kjer večina dediščine ni prav stare, sodeluje pri enem pomembnejših restavratorskih projektov. Na otoku Rottnest pri Perthu pomaga obnavljati nekdanji zapor, kamor so v 19. stoletju zapirali staroselske moške in dečke. Tako v utesnjujočih celicah spoznava krajevno zgodovino, ki je vse prej kot svetla.

Ko si boste naslednjič rekli, da ne morete, ne znate, se vam ne ljubi … pomislite na Metko. Skorajda ni imela izbire, pa ji je uspelo. Imela je 30 let, dva otroka, posojilo, 140 krav, mož pa se je ponesrečil. Časa za žalovanje praktično ni bilo. Treba je bilo zavihati rokave in se naučiti vožnje traktorja, krmljenja živali in nasploh kmetovanja. Metka je vrtnarjenje, svojo veliko strast, opustila in čez noč postala kmetica. Kot pravi, delo sicer pomaga pri celjenju ran, se pa »nobeni stvari ne moreš izogniti«. V vaškem okolju sta psihološka pomoč in počitek še vedno precej stigmatizirana, a Metka vsak dan ugotavlja, da sta prav slednja nujna za pot naprej.

Igralstvo je izjemno privlačen poklic. Biti igralka pomeni biti v ospredju. Na odru, v medijih ali filmu. Pomeni biti znana, zaželena, priljubljena – oboževana. Je to samo iluzija? Odvisnost od nenehne zunanje potrditve je izčrpavajoča. Kakšno še je življenje tistih, ki jih spoznavamo le skozi bučne aplavze in naslovnice? Prestopanje mej, izgorelost, prekarno delo, neiskreni odnosi. Pa tudi ljubezen do svojega dela, nenehna ustvarjalnost, odkrivanje kotičkov sebe in drugih, poklicna rast in zaslužen uspeh. V večplastne sive cone teatra nas popelje mlada igralka Diana Kolenc.

Motnje hranjenja so prisotne – vse bolj. Jih pa velikokrat ne opazimo, jih niti ne želimo ozavestiti, kaj šele nagovoriti. Pri sebi in pri drugih. Iza je 20-letno dekle z izkušnjo anoreksije. Vsaka zgodba je unikatna. Potek bolezni, proces priznavanja, zdravljenje in rehabilitacija so različni, odvisni od posameznika. Pa vendar pomaga, ko slišiš, da v stiski nisi edini in sam. Izin glas pa lahko koristi tudi drugim, da bolje razumemo tiste, ki se z motnjami hranjenja soočajo. Da bomo vedeli, kako biti v oporo, pa tudi, kako se NE obnašati. ZAPISKI - kontakti za pomoč: Društvo svetovalni svet, 068 648 695, info@svetovalni-svet.si Društvo Muza, 01 425 03 38, svetovalnica.muza@gmail.com Enota za motnje hranjenja, 01/5874 900 ali 01/5402 158 Center za mentalno zdravje, 01/5874 942 ali 01/5402 158

Rožnata dolina je prostor tistih, na katere radi lepimo nalepke z lastnimi idejami o tem, kdo so. Vojakinjo sem povabila, ker je v teh časih, žal, zelo aktualna sogovornica. Emilija Štempelj je pripadnica 16. centra za nadzor in kontrolo zračnega prostora Republike Slovenije. Kako se v pretežno moškem poklicu znajde ženska, ali je patriotinja, bi bila pripravljena za državo umreti? Kaj je odgovorila hčerki, ko jo je vprašala, ali bo šla v vojno ona ali njen oče? In kje je meja, ko ukaza ne bi izvršila? Odgovori v novi epizodi doline rož, ne orožja.

Tinka Tonejc je stara 22 let. Rada je v naravi, rada ima živali in uživa življenje. Sprva je bila čisto običajna najstnica, nato pa je pri šestnajstih letih dobila diagnozo: možganski tumor. Po uspešnem zdravljenju se je ta čez nekaj let ponovil. Tinka je zaradi bolezni izgubila vid in sluh. Diamantna maturantka je danes študentka na Višji strokovni šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu. Pravi, da o tem, kaj bi rada bila, ne razmišlja. Da je edini pomemben trenutek tukaj in zdaj. V vsakem dnevu najde veliko lepega. Je hvaležna in polna upanja, da bo nekoč spet videla.

Pred dvema letoma ni imela za gorivo do doma, danes je lastnica picerije, veganske kavarne in bara v središču Ljubljane. Danes 31-letna Anina je pustila faks, kar je bila le ena v nizu njenih pogumnih odločitev. Po mesecu smiljenja sami sebi so ji odobrili kredit v višini 40.000 evrov. Na Bolhi je kupila stole za 10 evrov, sama je prepleskala prostore, uredila električno napeljavo, vodo in začela prodajati pice izza okenske police. Danes ima 13 zaposlenih, njeno podjetje je imelo leta 2023 52.000 evrov dobička. Pa ni vse Rožnato (hehe). Ves čas ji piska v ušesih, problemi so del vsakdana, cene stroškov rastejo. Ona pa mora biti odgovorna. Do sebe, do svojih zaposlenih in do gostov. Odprtja podjetja ne bi priporočala nikomur. Ampak …

Devetindvajsetletna Lea Mavec je polna življenjskih lekcij in dogodivščin. Njeno zavedanje o svojih lastnih privilegijih izhaja iz opazovanja ljudi, ki jih je obiskala na najrazličnejših koncih sveta, od Gvatemale, Tajske, Laosa do Nove Zelandije, in dvojnosti izkušenj. Leta je namreč delala kot zasebna kuharska mojstrica pri bogatašinji v Londonu, nato pa spremljala revščino in videla posledice evropske razvajenosti. Obiskala je sirotišnico v Vietnamu, si delila sobo s ščurki in doživela brodolom. Ter preživela.

Špela Rotar rada hodi v muzeje, rada pleše, obiskuje koncerte. Je edina gluha študentka v Sloveniji! Slišeči o gluhih vemo malo, večinoma nimamo pojma. Zato mi je zaupala, kako je videti njeno življenje, s kom se druži, kako komunicira. Jo prijatelji vključijo v pogovore tudi, ko jih ne razume? Kako je z zmenki? Je tolmačka z njo 24 ur na dan? Kako je imeti ob sebi nekoga, ki mu moraš zaupati, da govori resnico? Največ časa pa sva namenili glasbi. Čuti jo na zelo poseben način. Vse, kar vas je zanimalo o svetu gluhih, v novi epizodi Rožnate.

Titino življenje je bilo vedno zaznamovano z razpotjem. Mesto in vas, fakulteta in kmetija, zabave in ležanje v travi, filozofiranje in kidanje gnoja. Njen oče se je pred slabima dvema desetletjema odločil, da ne bo več najemniški agent, ampak kmet in sirar. Družina mu je sledila, se iz Ljubljane preselila v Istro in začela živeti na posestvu, kjer so doma koze, konji, race in psi. Tita je bila takrat še otrok. Danes kot odrasla ženska samovoljno izbira življenje na posestvu Kumparička. Zakaj in kako, pa v novi epizodi Rožnate doline.

Lea Aymard je transspolna ženska, spolna delavka, aktivistka in osebna asistentka. Ta epizoda ni prikaz prostitucije v Sloveniji, temveč je zgodba Leje, od njenega prvega stika s spolnimi delavkami pri štirinajstih, do tega, da je ena od njih postala tudi sama. Zakaj in kako je začela, kakšen je cenik, kako se zavaruje, ali je slovenska skupnost velika, kako to sprejema njen partner ter kako jo to delo osvobaja. <3

Katja sprašuje Janeza o tem, kaj jo čaka. Kako si izbrati življenjsko pot, če te vleče na vse strani? Je upor dolžnost umetnika? Ga je strah smrti? Pa tudi o zlatih časih njegove mladosti klepetata, o tistih frfotajočih in mehkih idejah, ki jih ne vodi razum, niti ne cilj, niso skrbno načrtovane, temveč so plod neobremenjene želje po raziskovanju. Sebe in sveta. Kako Janez, ki jih ima 76, ampak je večni mladenič, vidi našo rožnato generacijo? V zadnji epizodi sezone o življenju 'bluzita' dve svobodni duši.

Metka in Blaž sta lani dala odpoved in odšla visoko nad dolino v pastirsko kočo. Da bi počela to, o čemer sta sanjala, da bosta, ko bosta »stara«. A potem se je zgodilo življenje. Metkina diagnoza in spoznanje, da je treba živeti, ne le preživeti. Če bi lahko, bi v hribih preživela celo leto. Pasla bi krave, ležala v travi in obstajala. Samo to. Pravita, da civilizacije nič ne pogrešata, da je izlet v dolino kot srečanje z drugo kulturo. Polno hitenja, primerjav, nepomembnih informacij in nakupov. Za pol ure pavze, miru in koščka pastirskega življenja uporabite slušalke in se odpravite v Rožnato … planino!

Matic Vrečko neke noči ni mogel zaspati. Sanjal je o tem, da bi se podal na pustolovščino. Sam. Da bi z jadrnico prečkal ocean. Želja je rasla, motivacija in podpora družine pa pomagali, da je to željo uresničil. Šestega decembra je Matic izplul iz marine Amarilla. Petnajst dni je jadral proti obzorju, se boril z vetrom in s samim seboj. O kitih, nevihtah in samoti. O 50-minutnih intervalih spanca, tečnobi in občutku, da ti nihče ne more pomagati. O upravljanju 13-metrske jadrnice. O spoznavanju svoje lastne biti in želji po vrnitvi.

Martin Poljšak je novinar Primorskega dnevnika, ki večinoma piše o migracijah in zgodbah migrantov. Verjame namreč, da se za statistikami skrivajo zgodbe, ki morajo najti pot do bralcev in odtajati naše hladno dojemanje številk o izgubljenih na morju. Martin se je pravkar vrnil z ladje Life Support, ki v Sredozemlju rešuje migrante. Pripoveduje o vojaški disciplini, človečnosti in predanosti. O zdravnikih, ki jih denar ne zanima. O reševalki, ki ji je grozilo 14 let zapora, pa se je vseeno vrnila. O praznih besedah na kopnem in tišini na morju. Pravi, da nismo dovolj jezni. Da nam ne sme biti vseeno. Da bomo morda nekoč v želji po boljšem življenju bežali mi.

29-letno dekle Katji zaupa svojo izkušnjo družine. Rejniške. Pripoveduje zgodbe o tem, kako je pri štirih letih zbežala od doma, kako je bila zanemarjena s strani rejnice, kako je biti revna študentka, sama z ubogo državno štipendijo. Pove, kako jo je razočaral Center za socialno delo, kako jo je na cedilu pustila država. Ko ni časa za filozofiranje o eksistencialni krizi, ni prostora za sanjarjenje in spraševanje o zadovoljstvu. To je zgodba o moči posameznice. O dialogu s svojim notranjim otrokom. O tem, da ni kriva ona, niti ne noben drug otrok, ki je v podobni situaciji.

Vid Červek je radoveden. Pred šestimi leti se je odločil, da Evropa zanj ni dovolj. Začel je varčevati, opravljati različna dela, se učiti, spraševati ostale popotnike – in se odločil, da bo raziskal Afriko. Oster kritik kapitalizma, kolonializma in propada morale, predvsem pri vodilnih v zahodnem sistemu, se je med dvoletnim potovanjem po Afriki ustavil v Rožnati dolini. Govori o kreativnosti, iznajdljivosti, dojemanju časa in družbe, družini. O malariji, soočanju s smrtjo, o poglavarjih v vasi in ljubezni. Ali od česa beži? Se bo vrnil? Kaj bo potem? Dobrodošli!

Gregorjevo se približuje! In mi razmišljamo o ljubezni in romancah. Moj laični antropološki kompas je zaznal, da potrebujemo epizodo o odnosih. Intimih. Romantičnih. Nedorečenih, toksičnih in poligamnih. Pa tudi o tistih navidezno klasičnih. To epizodo ste pomagali ustvariti vi. S svojimi vprašanji in namigi, kako naj debato zapeljeva. Drži, da se nikjer več ne da nikogar spoznati? Naj bejba naredi prvi korak? Kaj so rdeče zastave? Smo preveč izbirčni ali pač ne bomo nižali svojih standardov? Zakaj imamo težave z navezovanjem in odgovornostjo? Je ghostanje kdaj opravičljivo? Te zveza omejuje? Si lahko prijatelj z bivšo? Kakšna je scena na Tinderju? Z Borisom bluziva zgolj na podlagi lastnih izkušenj in opažanj. Poslušanje torej na lastno odgovornost.

Alen ima 26 let. Je fotograf, harmonikar, prvak v plavanju, operni pevec, fant, sin, pesnik in še kaj. Alen ima tudi Downov sindrom. Ta epizoda je rahlo drugačna od preostalih. Premikamo se z drugačno hitrostjo. Spoznavamo svet nekoga, ki nam je zelo podoben. Morda se bistveno razlikujemo le po tem, da ima on en kromosom več. Rada bi, da v tej slabi uri res začutimo, kakšen je Alenov svet. Da ga poskusimo razumeti. Se bo lahko osamosvojil? Si želi sam živeti v stanovanju? Kako se počuti v družbi? Je osamljen? Kako je z romantiko? In kakšna je naša vloga pri boljši vključenosti Alenov v družbo?

Valentina ni tipična pripadnica generacije Z. Namesto jutranjega scrollanja po Instagramu si ob 4:00 na ramo obesi puško, na glavo nadene klobuk in se odpravi v hosto. Na jago! Jeleni, srne, divji prašiči in gamsi. Sončni vzhod, plezanje na prežo in opazovanje. Pa tudi strel. Če ima rada živali, kako jih potem lahko upleni? Kaj ji gre po glavi, tik preden pritisne na sprožilec? A ima človek pravico do odstrela, ko pa je sam odgovoren za krčenje habitata živalim? In kako je drevo ultimativna prispodoba smisla življenjskega cikla? Z Vale vas vabiva v gozd.

Drogiramo se. Skoraj vsi, vsak po svoje. Eni z alkoholom in cigaretami, drugi z gandžo ali koko, tretji z gobicami in LSD-jem. Ne vemo pa dovolj o tem, kako zmanjševati tveganja pri uporabi. Kako pomagati prijateljici, ki ima bad trip. Kako zaznati, da so bratrancu droge začele narekovati življenje. Marko Verdenik je magister evropskih študij drog in alkohola in drogartovec. Neprofitna organizacija Drogart si prizadeva zmanjševati škodljive posledice drog in alkohola med mladimi. Informirajo, svetujejo in zagotavljajo psihosocialno pomoč, izobražujejo na raznih delavnicah. Njihovi projekti so za marsikoga sicer kontroverzni. Izvajajo namreč tudi testiranje drog. Marsikdo jih pozna s terena, z žurov, kjer na kraju samem pomagajo, so na voljo za pogovor, poskrbijo tudi za pripomočke za manj tvegano rabo.

Za brate kapucine sem prvič slišala v risanki Marcelino Kruh in vino. Ko jih srečam danes, z belo brado in v svojih značilnih odpravah ne vzbudijo pretirane pozornosti. Ko pa oko zazna v rjavem postopati mlajše fante, se utrne marsikatero vprašanje. Moj sogovornik je brat Ambrož Brezovšek. Sprva je želel postati igralec v Hollywoodu, zdaj pa živi v skupnosti s samimi moškimi – v bratstvu, v celibatu. Kaj to sploh pomeni v praksi!? Jim je dovoljeno flirtati z nunami? Kakšen je njegov odnos z bogom? So trenutki, ko vanj dvomi? Kako je videti, ko te vsemogočni ali vsemogočna pokliče in reče: »Model, rabim te, pusti lajf in pridi!« Kakšna je vloga nekaj stoletij stare druščine v sodobnem svetu? Je njihovo asketsko življenje morda celo zmaga nad tem ogabno-hiper-zapravljalsko-tekmovalnim svetom? Kaj je fora teh oblek? Zakaj je, če je prisegel na uboštvo, pravzaprav del ene največjih hobotnic zlata? Srečen božič.

Ta epizoda je tu zato, ker se premalo govori o ženskem telesu. Želim razbiti mite, ki ne držijo. Da bi bile manj presenečene nad kakšnimi spremembami ali stanji. Predvsem pa je namen epizode, da bomo same sebe bolje razumele in se imele bolj rade. Na vaša vprašanja odgovarja Marija Batkoska, mlada specializantka ginekologije in porodništva. Kakšna je najboljša zaščita pri spolnem odnosu? So tamponi in vložki škodljivi zaradi pesticidov? Kje in kdaj se testirati za spolno prenosljive bolezni? Zakaj se nam menstrualni cikli sinhronizirajo s prijateljičinimi? Kaj je endometrioza in kako si pomagati? Bejbe, poskrbimo za svoje zdravje!

Viseti iz par tisoč metrov višine, zreti v prepad, pa še zebe te. Dokler se nisem pogovarjala z Gregorjem, radosti v tem nisem prepoznala. Pa je tako strasten do raziskovanja svojih sposobnosti, da bo navdušil še marsikoga izmed vas! 25 jih ima, pa je že bil na odpravah z enimi od boljših slovenskih alpinistov - v Himalaji, Patagoniji in v Maroku. Kako je na gori? A na vrhu doživiš nirvano? Se je s svojo punco že pogovarjal o smrti? Kaj daš v nahrbtnik, ko te ne bo 1 mesec? Kaj ješ in kako spiš v snegu? Zakaj ga vrhovi ne zanimajo pretirano in kako začeti z alpinizmom?

Predstavo o zaporniškem življenju smo si pogosto ustvarili ob ogledu Bega iz zapora, Kaznilnice odrešitve, Eksperimenta in Zelene milje. Kakšno je zares življenje za zapahi? Kdo so zapornice in zaporniki? Kako je videti samica? Te ob prihodu pretepejo? Kako v celici prakticiraš ljubezen? So pazniki zafrustrirani nasilneži? Da preženem vse holivudske in druge pravljice, ki so izmaličile našo domišljijo, sem se odpravila v zapor in v sobi za obiske spoznala mladeniča, ki bo za zapahi preživel predvidoma 20 let svojega življenja – doslej jih je enajst.

Fotograf Jan Pirnat je pred štirimi leti avto zamenjal za kombi, ga sam opremil in se vanj vselil. Ne zato, da bi kot vplivnež prodajal "Youtube utopijo", ne zato, da bi potoval, ne, da bi se iskal, temveč zato, ker mu kombi predstavlja način življenja. O lulanju in kakanju, finančnem vložku in dojemanju doma. O ljubezni do fotografiranja in o naukih, ki jih ponuja pot. "Manj kot imaš, boljše je. Minljivost je lepota življenja. Treba je živeti zdaj." Do vseh teh modrosti so ga pripeljale izkušnje, tudi diagnoza s cistično fibrozo, s katero so mu zdravniki napovedali maksimalno starost 20 let. Jan Pirnat jih ima danes 31.

Trije svojeglavci, ki se požvižgamo na družbena pravila, tradicionalne prakse in ustaljene norme, debatiramo o tem čudaškem potovanju obstoja. Odnosi, ljubezen, starost, odgovornost, scena, družina, čustva, meje, ustvarjalnost, okolje, prihodnost, preteklost, tukaj in zdaj. Masayah, glasbenica, prejemnica zlate piščali za skladbo in album leta 2024, Boris Kokalj, pevec in kitarist skupine Kokosy, soavtor radijskih oddaj, Katja Stojnić, avtorica podkasta Rožnata dolina in voditeljica na Valu 202

O smrti ne vemo veliko. Delno tudi zato, ker nočemo vedeti. Krivdo gre pripisati tudi vzgoji, družbi, religiji, predvsem pa strahu. To je področje, ki Jona Kanjirja, 20-letnega prostovoljca v Slovenskem društvu Hospic, še posebej zanima. Jon poleg organiziranja delavnic, okroglih miz, izobraževanj, tudi spremlja ljudi v smrt. Zaupajo mu svoje skrivnosti, bolečine in otroške spomine - od nabiranja borovnic do bolečine ob nezakopanih sekirah. Vsako potovanje v smrt je drugačno. O čem razmišljamo preden umremo, česa si želimo, po čem hrepenimo in kaj ostane z(a) nami, ko odidemo? Je smrt res strašljiva? Ali je bolj shrljivo življenje samo?

Po najnovejših raziskavah je tudi uradno portrjeno, da nam na duševnem področju ne gre najbolje. Konkretno mladim v Sloveniji, predvsem po kovidu. Pa se ne bomo smilili sami sebi - ker nam ne prinese nič dobrega. Zala Hudoklin je študentka 5. letnika psihologije in članica Društva študentov psihologije. Odgovarja na vaša vprašanja - od tega, kako si pomagati, ko doživiš panični napad, kaj so znaki depresije in izgorelosti, do tega, ali je pretirana empatičnost toksična in zakaj so se začele duševne stiske v družbi romantizirati. Viri: - knjiga Premagovanje anksioznosti za telebane (to je predvsem za osnove o anksioznosti, predstavljeno je pa tudi na način, da je razumljeno vsem laikom, zato se mi zdi fina zadeva za uporabit, morda tudi za zastavitev kakšnih vprašanj) - knjiga Kognitivno-vedenjska terapija za telebane (osnove o terapiji, ki se v zdravstvu najpogosteje uporablja, ter je usmerjena na spremembe vedenja in misli, ki lahko zmanjšajo simptome npr. anksioznosti) - priročnik Pomoč anksioznemu učencu…

Juš (27) in Kim (29) sta par. Kupila sta kombi in si želela prepotovati svet. Pa je prišla korona. In kombi je po spletu okoliščin zamenjala kmetija Juševe babice. Glede svojega življenjskega sloga sta zelo jasna: vsaka odločitev ima namen, posledico in cilj. Tudi ta, kaj bosta s svojim časom na Zemlji. Pustila sta svojo službo, že tri leta se preživljata samo s tem, kar pridelata. Devetdeset odstotkov zaslužka vložita v razvoj kmetije (dobrine.goods). Nekdanji hlevi tako postajajo spalnice, mešalec za beton bo sejalnica za kompost, sod se spreminja v bazenček, trampolin doživlja preobrazbo v premični piščančnik. Pri tem jima v toplejših mesecih pomagajo tudi prostovoljci z vsega sveta. Pogovarjamo se o funkcionalnem minimalizmu, skromnosti, odgovornosti, druženju z gosti in tem, da je edina prava pot ta, ko je na prvem mestu narava.

Stara je 22 let. Dvakrat je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. Dvakrat si je poskušala vzeti življenje. Občutek ima, da ji nekdo sledi, da jo nekdo opazuje. Ves čas sliši glasbo, kdaj glasove. Do nedavnega je stroka njeno stanje označevala za anksioznost. Nihče ji ni verjel. Bila je brez prijateljev, zaupnikov, pomoči. Pa je pogumna. Vsak dan je boj, a ona gre. Naprej. Študira, jemlje zdravila, hodi na terapije. In želi o tem (javno) govoriti, da drugi s podobnimi težavami ne bi bili tako osamljeni, kot je bila sama. Govoriva o tem, kako je imeti shizoefektivno motnjo (shizofrenija in bipolarna motnja). Kako je biti na zaprtem oddelku pred osemnajstim. Kako je, ko doma in v šoli tvoje stanje ignorirajo. Kako je, če ves čas kričiš, pa te nihče ne sliši. In kako je, če se vsak dan poskušaš spraviti s svojimi lastnimi mislimi. Dekletina poezija: Krvava pod kožo, ista kot ti, razlika med nama v glavi tiči. Če tudi misliš, da sem spaka, to zna biti napaka, saj ljubezen na tem…

Elizabeta Fetahi je privolila v ta pogovor kljub nevarnosti, ki ji bo morda izpostavljena. Med intervjujem sva večkrat izklopili snemalnik in začeli znova. S tistimi podatki, ki jih lahko deli z javnostjo. Elizabeta govori 7 jezikov. Stara je 26 let, ima sina. Noseča je zapustila nasilnega partnerja in se soočila z življenjem samohranilke. Ni bilo lahko, a je zbrala potrebno moč. V svoji skupnosti velja za moderno, svobodno Rominjo. Marsikatera mlada ženska, ki doživlja enako, jo prosi za nasvete in pomoč. A nimajo vse družinske podpore, kakršno je imela Elizabeta. Pogovarjali sva se o položaju (romske) ženske, razbijali predsodke (od kraj do higiene in kiča) in spoznavali njihove običaje, od namakanja v mleku do teden dolgih porok.

V studiu sta se znašla oseba, ki pravi, da je rojevanje otroka v ta svet skoraj greh, in nekdo, ki je pri tem navzoč, pomaga in to celo spodbuja! In ki bi si (včasih) želel biti ženska, da bi to tudi sam preizkusil. Jaka na rojstvo gleda (dobesedno) s popolnoma drugačnega zornega kota. Zaupal mi je, kako ga sodelavke učijo kvačkati, kakšne dišeče svečke in sezname skladb si izbirajo mamice, koga si želijo ob sebi in zakaj ga nekatere prej primejo za roko kot svoje partnerje. Zakaj ga nekateri očetje zavrnejo, kako med porodom brskajo po telefonu, pritiskajo ali pa spodbujajo in božajo. V Sloveniji je sicer lepo roditi, a bi bilo treba marsikaj spremeniti. Z Jako sva govorila tudi o tem, o splavu, rejništvu in (včasih predrznih) doulah.

Ta epizoda je drugačna. Ker nanjo ne moreš biti pripravljen. Ker si mislimo, da v Sloveniji to ne obstaja. Ker se odvisnikov in odvisnic izogibamo in bojimo. In ker se tudi oni izogibajo njih samih. Obiskala sem Don Pierinovo komuno v Vremskem Britofu, s fanti pojedla karbonaro in jih vprašala o življenju v komuni in njihovih odločitvah. Moj sogovornik je 21-letni zlati maturant, ki je že pet let odvisen od heroina. Zdaj ve, česa si ne želi več. Ne želi biti lažnivec, manipulator, kradljivec. Zato že deset mesecev z devetimi drugimi borci prebiva v Skupnosti Srečanje. Pravi, da komaj zdaj odkriva, kdo sploh je. In da se uči življenja.

Uporabljajte kondome, obstajajo spolno prenosljive bolezni, morate si tipati prsi in moda, umivajte se, enkrat na mesec priteče kri ... Konec. To nas je o spolnosti naučil šolski sistem. Če smo imeli doma še rahlo zadržane starše, sta bila "tisti" oddelek v knjižnici in starejša sestra edino upanje za kakšno sočno informacijo. Zdaj smo postali večja in starejša bitja, ki se o spolnosti raje ne pogovarjamo, predvsem s tisto osebo oziroma osebami, s katero_imi smo v nekem intimnem odnosu. Zato je čas, da na to žgečkljivo temo pogledamo še z drugih vidikov. Užitka. Raziskovanja sebe in drugih. Odnosov. Duševnega zdravja. Je s samozadovoljevanjem v zvezi kaj narobe? Kaj pomeni, če mi je všeč analni seks? Imajo ženske več orgazmov? Je gledanje pornografskih filmov slabo? Zakaj libido niha in kako ga povečati? Kako popestriti spolno življenje v dolgih monogamnih zvezah? Kaj zdaj, če imaš manjši spolni ud? Katja sprašuje, Tim Prezelj odgovarja. Povezave: Katja na Instagramu Gradivo s spolnosti: knjiga Zala tamala:…

Tudi tebe kdaj prime, da bi spakiral_a kufre in se odselil_a v gozd, kjer ni prahu za pljuča, jumbo plakatov in ljudi, ki bi ti težili? Pa se potem zaveš, da to pomeni vsakdan brez prijateljev, koncertov, dogajanja, dobre službe (če slučajno kdo ve, kaj to je), spoznavanja zanimivih likov, hitrega dostopa … skratka mestnega vrveža? Kolektiv Robida poskuša to dvojnost preplesti. Omenjena skupina raziskuje, kako graditi sodobno obliko skupnosti v oddaljenih in marginaliziranih krajih, ustvarja revijo in radio (!!!), gosti umetnike z vsega sveta in se spoprijema z izzivi, ki s solo bivanjem v podnajemu na 30㎡ na površje ne privrejo. Zapiski: spletna stran kolektiva Robida Katja Stojnić Instagram profil

Včasih naš balonček poznanstev, delovanja in sistema postane tako tesen, da imamo občutek, da je to to od lajfa. Naveličani in zdolgočaseni smo prepričani, da drugačen svet ne obstaja. Pa ni res. To so mi zelo slikovito pokazale zdravnice pripravnice, ki so se za tri mesece odpravile v Afriko na medicinsko humanitarno odpravo. Prostovoljno so delale v vaški kliniki in zastonj zdravstveno oskrbovale lokalno prebivalstvo. V 91 dneh so vbrizgale 972 injekcij, izpulile 312 zob, videle 63 sončnih zahodov, imele kravo sredi dnevne sobe in opazile 36 žiraf. Med vrači, diagnozami in mangi so našle svojo družino in odkrile vnovično upanje in vero v svoj poklic, ki so ga prej skoraj izgubile.

Obiskala me je zvezda novega vala narodno-zabavne glasbe, prestolonaslednik družine Avsenik, ustanovitelj in vodja benda (oziroma kot si pravi diplomat in psiholog), ki polni koncertne dvorane v Evropi in čez ocean. Rekel je ne celo Disneyju! Zakaj? Kako nagovarja mlade in ali sploh obiščejo njegove špile? Je narodno-zabavna glasba lahko kritična? Bi se morala posodobiti in kako? Mu je priimek kdaj v breme? Kaj bi bil, če ne bi bil Avsenik? Pa še o družini, disciplini na turnejah, javni podobi dojemanja nasledstva, odnosu med biznisom in umetnostjo.

Gejmerji. Ta skrivnostna bitja, ki zapravljajo svoja življenja za zasloni v temačnih kotičkih izoliranih soban, niso sposobna osnov komunikacije in bodo nasploh pripeljala človeštvo do propada z brezpomenskim streljanjem v imaginarno-virtualnih svetovih, ki jih narekuje kapitalistična domišljija. Ali pa tudi ne. Nejc Miš je gejmerski trener, menedžer in hipi, Nuša Klepec je e-športna psihologinja, trenerka in svetovalka na Logoutu, Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta. Katja je gejmerska telebanka, ki ne šteka, v čem je fora. Do zdaj. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Ja, to so tiste ekstravagantne pojave iz hollywoodskih filmov. Aha, ful so jezikave, samozavestne in hudomušne. Ne, niso samo “tipi, ki se preoblačijo v bejbe”. To so kraljice. V Rožnato sta zakorakali: prva dama zadnjega vala slovenskega draga Babsi Adler in ena in edina Vera Vulva! Katja ju je zaslišala o vsem, kar ste želeli sami vprašati, pa si niste upali. Jim primanjkuje pozornosti? Kdo je zanetil drag v Sloveniji? Kaj je bistvo? Kdo hodi na njihove šove? In zakaj so tako hude!? Pa še zgodbe iz taksijev, med publiko in izza odra. Slay, reading, shade in veliko politega čaja. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Vita je diplomantka Fakultete za varnostne vede, blogerka, manekenka (Cosmopolitan, Vogue), vplivnica za invalidne osebe in pisateljica. Pred meseci je izdala svoj prvi roman It's all in our blood. Vita se ne more sama prehranjevati ali držati kozarca v roki, sama ne more na stranišče, pod prho, ne more dvigniti rok, si umiti zob, se obleči, se premakniti. Ne, ne more. Vendar pravi, da je vse to ne ovira, nasprotno, v tem najde svojo moč in samozavest. Kako je to mogoče, se sprašujem, Vita pa odgovarja, pojasnjuje suvereno in neposredno. Največjo oviro v življenju ji namreč predstavlja odnos družbe do invalidk in invalidov. Zapiski: - Vita na Instagramu: https://www.instagram.com/wheelchairsparkle/ - Vita na TikToku: https://www.tiktok.com/@wheelchairsparkle Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Kako vem, da je nekdo trans? Kaj, če tega ne zaznam? Katera vprašanja so neprimerna (ne o seksu, prosim, če smo se pravkar spoznali na ulici). Kako se odzovem, če uporabim napačen zaimek? Kako "se razkriti" babici in dedku? Kako ustvariti varen prostor za transljudi? Kaj je spol, kaj spolni izraz in kaj privlačnost ter identiteta? In zakaj je transspolnost v Sloveniji še vedno klasificirana kot duševna motnja? To je epizoda o transskupnosti (v Sloveniji živi najmanj deset tisoč transspolnih ljudi): o mešanici osebnih izkušenj, razlag in pojmov ter o priročniku, kako biti spoštljiv. Katjo sta obiskala Lan in Liam. Zapiski: - Društvo DIH - Trans slovar - Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji - Filmi, dokumentarci in serije o transspolnosti: Filmi - Tangerine (2015) - Girl (2018) - Boys Don't Cry (1999) - Tomboy (2011) - A Fantastic Woman (2017) - Just Charlie (2017) - Romeos (2011) - Something Must Break (2014) - 52 Tuesdays (2013) - Saturday Church (2017) - Laurence Anyways (2013) -…

Brez zaposlitve, šefa, urnika, tečnih sodelavcev, a tudi brez dopusta, miru in zasebnosti. Dolino je obiskala Eva Centrih, ena izmed najvidnejših domačih vplivnic, vlogerk in lastnica blagovne znamke, ki je ena redkih, ki se v Sloveniji preživlja izključno z “influencanjem". Govoriva o prihodnosti poklicev, zaposlitvi, pritiskih, zasebnosti, poslovnih pravilih, o otrocih na Instagramu in o tem, ali je res “oglas na dveh nogah”. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Jaz sem jo vprašala, ona mi je povedala VSE. O ljubezni, spolnosti, svobodi, žuranju na Metelkovi, butiku za nune, volitvah, študiju in, seveda, o Bogu. Brez dlake na jeziku s sestro Ano Šuštar iz reda Frančiškanke Marijine misijonarke, ki je svojo ljubezen pri dvajsetih zaprisegla Bogu. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Šla sem na obnovitveno kmetijo Zeleni pašnik na Grič pri Trebnjem. H Klari in Mihu. Dvema ljubljanskima srajcama, ki sta se odločila, da želita poskusiti vzpostaviti dober poslovni sistem in živeti srečno življenje na kmetiji. Poleg farme, dveh magisterijev, enega doktorata in dveh otrok, imata še tri hektarje pašnikov, šest zajcev, 22 ovc in 70 piščancev – pa niti 30 še nista! Z njima o tem, zakaj sploh imata živali, če jih je na Zemlji že preveč, o temni plati veganstva in pomembnosti lokalne hrane, tudi o osamljenosti na vasi, urah spanja, odločitvi, da tako hitro razširita družino in pa o vzgoji. Kako svoji štiriletni hčerki razložita, kaj se zgodi z živalmi, ki izginejo čez noč? Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Banda! Evo me nazaj. Znašla sem se v poštudentskem bluesu. In, ja, bluzim. Naenkrat si 26 in vsi te nekaj sprašujejo. Doma, kdaj bom zaposlena. Nona, če znam kaj skuhati. Teta, kdaj ga bom pripeljala domov. Mentor, kaj bo v magistrski. Šef, kdaj bo nova epizoda. Zdi se mi, da vsi okoli mene sprejemajo odločitve. Ena frendica se seli s tipom, druga se je zaposlila, tretja dela doktorat, četrta mi je začela pripovedovati o otrocih, peta po novem hodi v fitnes, šesta vsak dan jemlje kolagen … pri petindvajsetih! Jaz? Še vedno z dvema cimrama. Brez tipa, brez bejbe, brez otrok, brez fleta, brez redne službe, brez zavarovanja, brez načrta. Samo jaz, Katja. Ampak v svoji Rožnati dolini! Zato sem se odpravila iskat nasvete za lajf! K nekomu, ki je to že dal skozi. K svoji familiji. V tej epizodi debatiram z nono, fotrom, mamo in sestro.