Podobe znanja

Naše ozračje ni zgolj mešanica raznih plinov. Njegova bistvena sestavina so tudi trdni delci. Te verjetno poznamo predvsem zaradi njihovih škodljivih učinkov na zdravje – ko se jeseni in pozimi zaradi kurjave njihove vsebnosti v zraku nadvse povišajo – a vendar, ti delci pomembno oblikujejo dogajanje v atmosferi in v njej celo nastajajo. Ti lebdeči gradniki atmosfere si med sabo tudi niso vsi enaki: so raznih velikosti, oblik, in barv – imajo, drugače rečeno, različne kemijske lastnosti. In prav ta raznovrstnost delcev narekuje, kaj se bo dogajalo v atmosferi. Zato je seveda pomembno, da poznamo kemijsko sestavo trdnih delcev. Kako ti prispevajo k segrevanju ozračja, pa raziskuje gost tokratnih Podob znanja, dr. Kristijan Vidović z Odseka za analizno kemijo Kemijskega inštituta.

Kaj imajo skupnega jate ptic in celice kože? Veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Podobnost tokrat iščemo v njihovem gibanju. To je koordinirano, urejeno in poteka po za človeka nevidnih vzorcih. Pa so ti vzorci res tako skriti? Za opisovanje gibanja raznovrstnih organizmov – od rasti bakterijskih kolonij, gibanja jat, delitve celic – lahko znanstveniki posežejo po fizikalnih principih mehanike tkiv ter gibanja aktivne snovi. Kako iz kaosa nastane red, je osrednje vprašanje, s katerim se ukvarja tokratni gost Podob znanja, doc. dr. Jan Rozman z Instituta Jožef Stefan. Foto: Jan Rozman (Klara Jurečič)

Redke zemlje so v nekaj letih prehodile pot od surovin, za katere skoraj nihče ni slišal, do ultimativnega strateškega vzvoda, s katerim Kitajska drži v šahu Združene države Amerike in preostali svet. Gre za skupino elementov, ki so nujni sestavni del vse sodobne visoke tehnologije, njihovo pridobivanje in predelava pa ima izredno visok ekološki in energijski davek. Skozi desetletja si je Kitajska pridelala tako rekoč monopol na tem področju, ki ga tudi izkorišča. Kako zmanjšati odvisnost od teh surovin je zato tudi v Evropi pomembna prioriteta, v katero je usmerjenih veliko raziskav in truda. V to zgodbo sodi tudi evropski projekt Genius, ki ga vodi dr. Petra Jenuš Belec z odseka za nanostrukturne materiale na Inštitutu "Jožef Stefan".

Med človeško inteligenco, načinom, kako delujejo naši možgani, in med načini, kako funkcionirajo modeli umetne inteligence, ki nas zadnje čase nenehoma presenečajo z novimi zmogljivostmi, obstajajo občutne razlike. A vendar se tu najdejo tudi skupne točke in to tako rekoč na najbolj temeljnem nivoju. Osnovna komunikacija v možganih poteka prek električnih signalov, ki, prav tako kot digitalni, poznajo samo dve osnovni stanji, nič in ena. Ta skupna točka pa odpira vrata možnosti, da zapleteno dogajanje v naših možganih, razpoloženja, ukaze in celo misli, razberemo prav prek teh signalov, in prevedemo s pomočjo ustreznih algoritmov. To ni več zgolj hipotetična predpostavka, ampak po svetu narašča število ljudi, ki jim posebne naprave oziroma čipi - tako imenovani vmesniki človek stroj - pomagajo hoditi po poškodbi hrbtenice ali komunicirati s svetom, tako da kar z mislimi upravljajo računalnik. Naglo pa se odpirajo še najrazličnejše druge možnosti uporabe tovrstnih vmesnikov. A če vam ob teh scenarijih pridejo…

Arheobotaničarka o odkrivanju dokazov za prvo znano milo v zgodovini in drugih podrobnostih življenja koliščarjev, ki jih lahko razberemo iz tisočletja starih bioloških ostankov v barjanskih tleh Ko so koliščarji pred približno šestimi tisočletji in pol naselili območje današnjega Ljubljanskega barja, si gotovo niso mogli predstavljati, da bodo barjanska tla tako dobro ohranila njihova prebivališča in predmete, da bodo ti čez tisočletja burili domišljijo tukajšnjih prebivalcev, generacije Slovencev pa bodo prebirale romane o koliščarjih in si skušale z njihovo pomočjo predstavljati te prazgodovinske prebivalce v lesenih hišicah na kolih. Še bolj pa bi bili verjetno presenečeni, če bi ugotovili, da se je v barjanskih tleh ohranila celo množica bioloških ostankov, zaradi katerih lahko danes tudi o marsikaterem prej neznanem vidiku koliščarskega življenja ne le ugibamo, ampak o njem povsem precizno ugotavljamo presenetljive podrobnosti, na primer kaj so koliščarji jedli in s čim so se umivali. Prav na…

Desetletja raziskav in zdravljenja rakavih obolenj, ki ostajajo ena najusodnejših bolezni v razvitem svetu, so ob številnih uspehih nazorno pokazala tudi to, s kako zelo kompleksnimi boleznimi imamo pravzaprav opravka. Že sami tumorji niso preproste gmote podivjanih celic, ampak zapleteno omrežje različnih celic, med katerimi poleg tumorskih, rakavih celic najdemo tudi netumorske. Zaradi kompleksnosti teh tvorb se vse pogosteje govori kar o tumorskih ekosistemih. Ti so, kot kažejo raziskave, sposobni zelo sofisticirane komunikacije z okoliškim, zdravim tkivom in si na različne načine utirajo poti za nadaljnje širjenje po telesu. Prav ta komunikacija je vse bolj pod drobnogledom raziskovalcev, kajti prav tu se utegnejo skrivati odgovori, kako se lotiti tistih rakov, ki se obstoječim terapijam najučinkoviteje izmikajo. Med temi je zagotovo tudi glioblastom, najpogostejši in tudi najagresivnejši možganski tumor. Ta je tudi v središču raziskav doc. dr. Barbare Breznik, vodje raziskav biologije raka na…

Čipi so danes temeljna osnova praktično vse tehnologije in posledično tudi izredno pomemben posel, kar je nadvse očitno že samo iz vrtoglave vrednosti podjetja Nvidia. V novicah so čipi sicer predvsem zaradi trgovinske vojne med Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je začela prav zaradi dostopa do najzmogljivejših čipov in opreme za njihovo izdelavo. Evropa se pogosto zdi v tej zgodbi nekoliko ob strani. A to ne pomeni, da se na stari celi na tem področju nič ne dogaja. Kako torej je videti načrtovanje čipov od blizu in kako zelo se raziskovalno delo na tem področju razlikuje od tega, kar potrebuje industrija. Patrik Gubeljak se je z načrtovanjem čipov ukvarjal v okviru doktorata Univerzi v Cambridgu kot tudi kasneje v industriji in v današnjih Podobah znanja se bomo posvetili nekaterim vidikom te zelo raznolike in tako zelo vsestransko pomembne panoge.

Naj gre za električna vozila, shranjevanje viškov elektrike iz obnovljivih virov ali za kateri drug vidik elektrifikacije, tako rekoč vsepovsod danes dominirajo litij-ionske baterije. A ob vse večjem povpraševanju se nazorno kažejo tudi šibke točke na litiju zasnovane tehnologije. Ustrezna nahajališča litija na svetu so redka in predstavljajo potencialno strateško tveganje za dežele brez ustreznih zalog surovin. Izkoriščanje litija ima tudi resne posledice za okolje, saj zahteva ogromno vode in energije. Alternative obstajajo, a obenem terjajo hiter dodatni razvoj. Kaj torej omogočajo baterije na osnovi natrija, magnezija in drugih materialov, kje so njihove prednosti in slabosti in kako daleč je njihov razvoj? Gost oddaje Podobe znanja je dr. dr. Klemen Pirnat, raziskovalec na Kemijskem inštitutu na odseku za kemijo materialov, pa tudi na sveže odprtem Centru za razvoj, demonstracije in usposabljanje za brezogljične tehnologije.

Tako kot pri ljudeh se tudi pri rastlinah pojavljajo vedno nove bolezni. Čeprav so v sredini osemdesetih let v Savinjski dolini zasadili prve brezvirusne nasade hmelja, bitka z rastlinskimi virusi in drugimi boleznimi še zdaleč ni bila dobljena. Pred petnajstimi leti se je na hmelju pojavila še neznana okužba – viroid razpokanosti skorje agrumov – s katero so se naši hmeljarji soočili kot prvi na svetu in se je celo razširila v pravo epidemijo. A kako se nove bolezni pri rastlinah pravzaprav razvijejo? V tokratnih Podobah znanja gostimo dr. Tanjo Guček z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, ki bo orisala, kako so na Inštitutu sodelovali pri odkritju viroida, dr. Tanja Guček pa med drugim razvija tudi teste, s katerimi bi lahko to bolezen določili hmeljarji kar sami. Foto: Tanja Guček (arhiv IHPS)

Maščobe so sestavni del vsake celice v telesu in so nujne za njeno delovanje ter presnovo. Svojevrstna oblika, ki jo maščobe v celici zavzamejo, pa so maščobne kapljice. O slednjih se danes ugotavlja, da niso zgolj zaloga energije za hude čase, temveč se vključujejo v kompleksne signalne poti. Med drugim lahko sprožijo celično smrt, še bolj presenetljivo pa je, da so na eni strani prav maščobe ključne za razvoj in rast tumorjev, na drugi strani pa so kapljice tudi način, kako lahko rakave celice uničimo. Kako so nova spoznanja o maščobnih kapljicah lahko zaveznik pri iskanju protitumorskih zdravil, med drugim raziskuje tokratni gost Podob znanja, izr. prof. dr. Toni Petan z Instituta Jožef Stefan.

V pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem preverjamo, kaj je to »epatka«, kako klasificirati medmete in zakaj bi bilo bolje, ko bi občinski uradniki v Komendi poznali etimologijo, ki se skriva za imenom potoka Pšata Ste vedeli, da je beseda »ptica« nekoč najverjetneje pomenila majhno žival, mladiča ali otroka? Ali da je beseda »lipa« pomensko pravzaprav povezana z maščobo, saj etimološko izhaja iz istega indoevropskega korena, iz katerega je v slovenščino po več ovinkih prišla tujka »lipid«? – Vse to so uvidi, ki nam jih ponuja monumentalni, neskončno fascinantni Slovenski etimološki slovar, ki ga je že pred leti pripravil jezikoslovec in slovenist akad. prof. dr. Marko Snoj. Prav po zaslugi tega slovarja akademika Snoja – sicer raziskovalca na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti – razmeroma dobro pozna tudi širša javnost. Je pa k temu je slej ko prej treba dostaviti, da se najbrž zavedamo samo njegovega dela v polju etimologije, čeprav njegova…

Kdaj in kako so začele nastajati prve zvezde in galaksije v oddaljenem in v temo zavitem otroštvu našega vesolja, je eno izmed najbolj vznemirljivih vprašanj sodobne kozmologije. A iskanje odgovorov nanj je vse prej kot preprosto. Govorimo namreč o času, ki je tako oddaljen in odmaknjen, da je iskanje informacij o tem, kaj se je dogajalo pred 13 milijardami let in več, izredno zahtevno in dobesedno na sami meji možnega. Med ključnimi orodji za reševanje tovrstnih ugank je zdaj brez dvoma vesoljski teleskop Jamesa Webba, katerega kamere lahko v bližnji infrardeči svetlobi vidijo globje v čas, kot smo zmogli kadarkoli prej. Z njegovo pomočjo raziskuje letošnja prejemnica priznanja Ambasadorska znanosti Republike Slovenije prof. dr. Maruša Bradač s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Gre za ponovitev oddaje. Foto: Igor Napast

Podvodna arheologija je še posebej zahtevna zaradi dosti krat fizično zahtevnih potopov, morskih tokov, slabe vidljivosti in viharjev, ki v plitvih vodah pogosto uničijo ostanke iz preteklosti. Kljub temu ima Severni Jadran, ki je svojo sedanjo podobo dobil šele po koncu zadnje ledene dobe, med njo je bilo tam kopno, veliko podvodnih arheoloških najdišč. Njihov časovni razpon je od prazgodovinskih sledi do sedanjosti. Še posebej pomembna so najdišča iz rimske dobe, ko je bilo ob naši obali več manjših pristanišč in tudi ribogojnic. Podvodni arheologi, kot pojasnjuje dr. Andrej Gaspari z oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki že več kot dve desetletji raziskuje podvodna arheološka najdišča, veliko krat najdejo zanimive predmete iz preteklosti: od rimskih amfor do ostankov spopadov med drugo svetovno vojno. Gree za ponovitev oddaje z junija 2024. Foto: dokumentiranje sonde v bazenu rimske ribogojnice v Fizinah pri Portorožu; avtor: Arne Hodalič

Kako zapleteno fiziko osnovnih delcev narediti zabavno in razumljivo vsakomur? Lahko bi rekli, da je to znanost zase in v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, jo jemljejo nadvse resno. Z dobrim razlogom. Čeprav je razumevanje fizike delcev vse prej kot preprosto, gre vendarle za znanost, ki išče odgovore na najbolj temeljna vprašanja, ki se tičejo prav vsakogar od nas: od kod prihajamo, iz česa smo in kaj se bo zgodilo z nami v prihodnosti. V Cernu kot komunikatorka znanosti že vrsto let deluje fizičarka dr. Anja Kranjc Horvat. V zadnjem letu, odkar je tam zaživel znanstveni center Science Gateway, skrbi za šove in eksperimente v živo. Drobec znanstvenega komuniciranja s Cerna je v družbi Maje Ratej prinesla v tokratne Podobe znanja. Ponovitev oddaje.

Več kot se otroci gibljejo, hitreje rastejo tudi nevroni. Gibanje vpliva na celo paleto dejavnikov, od kvalitetnega spanja, splošnega zdravja, psihičnega dobrega počutja, pa vse do učnega uspeha. Rekordni upad gibalne spretnosti, ki so ga strokovnjaki zaznali ob pandemskem zaprtju, se danes še vedno čuti, obenem pa bo na najrazličnejše načine vplival na kvaliteto življenja številnih generacij otrok in mladih. Kajti le 30 odstotkov otrok danes se giblje dovolj, kažejo raziskave. Kako sta povezana gibalni in kognitivni razvoj in kje se dejansko čutijo vplivi zadostnega gibanja, pojasnjuje vodja slovenskega sistema spremljanja telesne zmogljivosti SLOfit prof. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Gre za ponovitev oddaje.

Danes so ključen del mnogih poskusov analize, ki nastanejo za računalniškimi zasloni. Nič drugače ni pri raziskovanju katepsinov – skupini proteinov, ki je vpletena v razvoj raznih bolezni kot so virusne okužbe, kronična vnetja in tudi mnoga rakava obolenja. A to, da vemo da nek protein sodeluje pri nastanku bolezni, še ni dovolj, da tudi najdemo zdravilo. Potrebnega je kar nekaj znanja in raziskav, med drugim tudi glede oblike in zgradbe teh proteinov. Bi bilo reševanje ključnih vprašanj s področja strukture proteinov brez računalniških orodij, tudi orodij umetne inteligence, sploh možno? Zakaj so orodja umetne inteligence kot so nevronske mreže tako primerne za raziskovanje proteinov in katera vprašanja kljub tehnološkemu napredku še vedno ostajajo izziv, bo predstavila tokratna gostja Podob znanja doc. dr. Livija Tušar. Raziskovalno deluje na Institutu Jožef Stefan, poleg tega pa je tudi poslovna direktorica Centra odličnosti za integrirane pristope v kemiji in biologiji proteinov. Foto: Livija Tušar…

Gozdovi v mestu niso zgolj prostor, kjer se rekreiramo, po napornem dnevu v službi sprostimo, ali v vročih poletnih mesecih v senci dreves malce ohladimo. Te koščke narave lahko razumemo kot podaljšek našega življenjskega prostora – avno zaradi vsega, kar nam vsak dan nudijo,bi lahko rekli, da z njimi pravzaprav sobivamo. V takšnih gozdovih, kjer je človek vsakodnevno prisoten, se raziskovalcem porajajo drugačna vprašanja kot sicer: kako odmrla drevesa, ki so bivališča raznim žuželkam, pticam, ter glivam, ohraniti in hkrati zagotoviti varnost obiskovalcev? Kako človek vpliva na razširjanje invazivnih rastlin? Kje in kako urediti pešpoti, da bo človekov vpliv – tudi na zavarovana območja – čim manjši? In ali je lahko pritisk na gozd, zaradi skoraj množičnega obiska človeka, prevelik? Tokrat v Podobah znanja gostimo dr. Andreja Verliča, gozdarja in naravovarstvenika, ki trenutno deluje na Oddelku za gozdno ekologijo Gozdarskega inštituta Slovenije, v preteklosti pa je bil med drugim vodja upravljanja…

Kvantni računalniki bodo v bližnji prihodnosti kos kriptografskim metodam, s katerimi danes večinoma ščitimo digitalne podatke. Prav zato se pospešeno razvija pristope, ki bodo na različne načine omogočali varne komunikacije tudi v prihodnje. Še zlasti se stavi na razvoj t. i. kvantnih komunikacij, ki temeljijo na praktični uporabi zakonov kvantne fizike. Na prvi pogled nenavadni pojavi kvantnega sveta, kot so denimo prepleteni delci, namreč odpirajo možnosti za povsem drugačno zasnovo varnostnih protokolov. Potrebno tehnologijo za kvantne komunikacije se že pospešeno razvija, tudi pri nas. V Laboratoriju za kvantno optiko in temelje kvantne fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani tako med drugim že prepletajo fotone kvantno izmenjavo varnostnih ključev. O prepletanju fotonov ter možnostih, ki se s tem odpirajo, smo v Podobah znanja govorili s kvantno fizičarko dr. Laro Ulčakar.

O pomenu ravnovesja mnogo slišimo, kadar beseda teče o našem splošnem počutju in zdravju. A tudi za naše celice je ravnovesje snovi, ki so v njej, izrednega pomena. Recimo proteini, ki so osnovni delavci v celicah, ves čas nastajajo in se porabljajo in so v nekakšnem dinamičnem ravnovesju. Da celica deluje normalno, mora torej imeti ravno pravšnjo količino proteinov, morajo pa obstajati tudi načini, kako to količino uravnati. Kaj pa se zgodi, ko se to ravnovesje podre? Ta vidik je še posebej pomemben in zanimiv z vidika nevrologije, saj lahko denimo kopičenje proteinov v živčnih celicah vodi do raznih nevrodegenerativnih bolezni. Celični proces, ki vzdržuje ravnovesje ne zgolj enega temveč kar cele skupine proteinov - in ki je morda prva točka v kaskadi, ki pripelje do okvar naših živčnih celic -, so proti koncu lanskega leta odkrili na Kemijskem inštitutu. Poimenovali so ga interstaza. Na kakšne načine bo interstaza prispevala k razumevanju nevrodegenerativnih bolezni pa tudi kako se v interstazi pravzaprav…

Več ko uporabljamo umetno inteligenco, bolj se zastavlja vprašanje, kaj pravzaprav pomeni, da smo na tem pomembnem področju tako zelo odvisni od tehnologije, ki je večinoma v rokah tujih tehnoloških podjetij. Čeprav t. i. tehnološka suverenost postaja vse bolj relevantno vprašanje, je v vsakdanji praksi pogosto udobje tisto, ki odloči, da bomo raje posegli po nekem komercialnem izdelku, ne glede na to, kakšne so širše posledice takšnih odločitev. Temelj današnje najnaprednejše umetne inteligence prestavljajo veliki jezikovni modeli in prav zato je ključnega pomena, da imamo, razvijamo in uporabljamo tudi slovenske jezikovne modele, kot je Gams. Zakaj je pomembno, da imamo domač odprtokodni jezikovni model, kaj vse je potrebno za njegov razvoj in kako zmogljiv je danes Gams v primerjavi s sorodnimi modeli? To je v oddaji Podobe znanja pojasnil Domen Vreš, raziskovalec na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki v okviru programa Povejmo razvija slovenski jezikovni model Gams. Modele…

Količina zavržene hrane v Sloveniji v zadnjih letih ni upadla, celo povečala se je. Potem so tu ostanki iz prehrambene industrije in kmetijstva ter blato iz čistilnih naprav. Odpadkov, ki jih lahko predelamo v bioplin in metan, je dovolj. Zakaj torej takšno pridobivanje elektrike, toplote in goriva - vsaj pri nas - ostaja neizkoriščen vir energije? So posredi morda okoljski in politični zadržki? V tokratnih Podobah znanja gostimo doc. dr. Sabino Kolbl Repinc, ki na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter Kemijskem inštitutu raziskuje razne postopke predelave odpadkov v bioplin in metan.

Mednarodna raziskava je lansko leto potrdila, da je stopnja zakisljevanja morja presegla tako imenovano kritično planetarno mejo. Glede na predindustrijsko dobo se je stopnja kislosti svetovnih morij povečala za 30 odstotkov. Svetovna morja so v preteklosti absorbirala velik del toplogrednih izpustov, kar je nekoliko upočasnilo naraščanje globalne temperature zraka, a je obenem ne samo segrelo oceane, ampak tudi v pomembni meri spremenilo kemijo morja. To pa ima danes že občutne posledice za najrazličnejše morske organizme. Daleč najbolj so prizadeti organizmi, ki gradijo lupine oziroma ogrodja, kot so morski polži, školjke in raki ter korale. A raziskave kažejo, da so zaradi teh sprememb neposredno ogrožene tudi ribe. O zaskrbljujočih posledicah bolj kislih morij smo se v Podobah znanja pogovarjali z morsko biologinjo dr. Nino Bednaršek z Inštituta Jožef Stefan, ki je sodelovala pri zgoraj omenjeni mednarodni raziskavi.

Ni kotička sveta - od morij do rek, zraka in zemlje - pa tudi ni živega bitja - od človeškega telesa do živali in rastlin -, kjer ne najdemo majhnih plastičnih delcev. Zdi se, kot da sta mikroplastika in nanoplastika vseprisotni. V kolikšni meri pa je prisotnost tega odpadka, tam, kjer ta ne bi smel biti, že škodljiva? V tokratnih Podobah znanja gostimo izr. prof. dr. Anito Jemec Kokalj z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete. Spomladi letos je prejela Nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo. V svojih raziskavah dr. Anita Jemec Kokalj preučuje razne vidike, kako mikroplastika vpliva na talne živali - na deževnike, ličinke, rake - ter na rastline. Zanima jo, katere škodljive snovi mikroplastika veže nase in kaj se iz teh delcev izloča. Med drugim preučuje tudi, ali ima mikroplastika, ki nastane iz biorazgradljive plastike - pogosto predstavljene kot dobre alternative klasičnim plastičnim materialom -, dejansko manjši vpliv na okolje in bitja v njem?…

Temna snov velja danes za veliko uganko astrofizike, o kateri bi si resnično želeli vedeti kaj več in predvsem kaj bolj otipljivega. Vemo, da obstaja, vemo, da jo je mnogo več kot običajne snovi. Brez nje galaksije zagotovo ne bi bile takšne, kot so. A razen tega, da temna snov prispeva zelo veliko dodatne mase znanemu vesolju, se še vedno izmika podrobnejšim opazovanjem, predvsem zato, ker preprosto ne reagira z navadno snovjo, denimo s svetlobo. Vseeno je mogoče o njej veliko izvedeti tudi posredno, sploh ob pomoči zmogljivih teleskopov, kot je Vesoljski teleskop Jamesa Webba. Za raziskave izmuzljive narave temne snovi je doktorski študent na fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani Gregor Rihtaršič prejel prestižno štipendijo Evropske vesoljske agencije, s katero bo svoje raziskave temne snovi nadaljeval na Nizozemskem. Kaj vemo o temni snovi in kako bi lahko izvedeli še kaj več, bo v ospredju današnjih Podob znanja.

Več kot 25 tisoč zgodb našega planeta hrani zakladnica mineralov in fosilov v središču Ljubljane. Geološka zbirka Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ustanovljena okoli leta 1920, je danes največja in najbolj celostna tovrstna učna zbirka v Sloveniji. Nastala je z vizijo profesorjev Karla Hinterlechnerja in Marijana Salopeka, da bi študenti geologijo spoznavali skozi prave, otipljive primerke. In prav ti primerki – minerali, kamnine in fosili – razkrivajo neverjetne zgodbe: od najstarejših fosilov, starih več kot tri milijarde let, do ostankov slovenskih dinozavrov, najdenih pri Kozini. Skrbnik zbirke Tristan Rome poudarja, da je za geologa skoraj vsak kamen nekaj več – vsak priča o zgodovini Zemlje. V oddaji boste slišali, kako nastanejo kamnine, zakaj nekateri minerali žarijo pod ultravijolično svetlobo in kaj nam lahko zob mamuta pove o preteklosti.

Želimo si zdrave, pestre in kakovostne hrane, a hkrati pričakujemo, da bo vpliv kmetijstva na okolje skoraj neznaten. Spreminja se podnebje, dražijo se energenti ter gnojila, tu je še stalno prisotna konkurenca na kmetijskem trgu. Kako te nenehne pritiske doživljajo kmetje? So trenutni mehanizmi, ki naj bi kmetijam zagotovili socialno in ekonomsko varnost, učinkoviti? Kako te zahteve narekujejo tako družinsko življenje kot tudi organizacijo dela? Socialne, zdravstvene, ekonomske in osebne vidike kmečkega poklica raziskuje tokratna gostja Podob znanja, izr. prof. dr. Majda Černič Istenič, ki raziskovalno deluje na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU, v preteklosti pa je poučevala sociologijo podeželja na Biotehniški fakulteti.

Travniki, ki sta jih skozi zgodovino družno oblikovala človek in narava, so prava zakladnica raznovrstnih rastlin. Ni presenetljivo, da se med travami, cvetlicami, zelmi vzpostavljajo zelo dinamični in kompleksni odnosi, v katere človek s kmetovanjem stalno posega in jih celo narekuje. Dobro poznavanje, kako se prepletajo naravne razmere in človekova dejavnost, pa poleg vpogleda v delovanje pestrih travniških združbe, naravovarstvenikom omogoča, da te posebne tipe travnikov tudi ohranjajo. V tokratnih Podobah znanja gostimo izredno profesorico doktorico Sonjo Škornik, ki raziskuje rastlinske združbe suhih in polsuhih traviščih. Deluje na Oddelku za biologijo na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Foto: Sonja Škornik, Boč 2024

Meduze pogosto povezujemo le z neprijetnimi poletnimi srečanji, v resnici pa ta pradavna bitja igrajo pomembno vlogo v delovanju našega planeta. Gostja oddaje je raziskovalka, dr. Tinkara Tinta z Morske biološke postaje Piran, ki preučuje, kako meduze vplivajo na tako imenovano biološko ogljično črpalko in zakaj so meduze izjemno prilagodljive na spremembe v okolju. Z njo se bomo podali tudi na krov dveh raziskovalnih ladij, ki sta v Atlantiku in Pacifiku vsaka na svoj način iz globoke modrine pridvignili kar nekaj novih spoznanj o morju.

V pogovoru s filozofom in komparativistom preverjamo, kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Iliada in Odiseja pa mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti? Pravijo, da je Aleksander Veliki, ko se je odpravil na bojni pohod proti Perziji, spal z izvodom Iliade pod svojo blazino. Očitno je makedonski vojskovodja iz Homerjeve obdelave zgodbe o Ahilu pred obzidjem Troje črpal voljo, navdih, odločenost, vse tisto skratka, kar je na čisto subjektivni ravni potreboval, ko je ustvarjal svoj orjaški imperij. Ta drobna zgodovinska anekdota precej jasno kaže, kako visoko so stari Grki vobče cenili Homerja – postavili so ga na sam vrh Parnasa. To niti ni posebej presenetljivo, čeprav, kot vemo, tudi Heziod, Pindar, Sapfo, Ajshil, Sofokles in Evripid niso ravno od muh. Bolj nenavadno pa je, da je legendarni avtor Iliade ter Odiseje tam, v središču literarnega kanona torej, ostal naslednjih 2500 let. Kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja,…

Danes, ko je iskanje alternativnih virov energije, ena od prioritet, se vse več pozornosti namenja tudi geotermalni energiji. Slovenija je eno od območij, ki ima ta vir na razpolago tudi v obliki termalne vode, ki jo sicer že dolgo uporabljamo v zdraviliškem turizmu. Kakšne pa so potencialne druge možnosti uporabe geotermalne energije in kaj največ obeta? O tem se bomo v Podobah znanja pogovarjali s hidrogeologinjo, doc. dr. Nino Rman z Geološkega zavoda Slovenije. Foto: Nina Rman (Klara Jurečič)

Umetno generirane podobe nastajajo v enormnih količinah in ločevanje med umetnimi in pravimi v številnih primerih ni več stvar izostrenega očesa. Naj gre za podobe z vojnih območij ali za ljudi, samo na podlagi prepričljivosti same podobe, ki jo gledamo, se danes le stežka odločimo, ali gledamo realno sliko oziroma posnetek ali ne. Problem s prepoznavanjem lahko imajo tudi biometrični sistemi, ki se danes uporabljajo že marsikje, recimo za avtomatizirano prehajanje meje. Možnosti za zlorabe, manipulacije in poneverbe so visoke, občutek nezaupanja in negotovosti pa vse bolj vseprisoten. Kje se v tem trenutku pravzaprav nahajamo in kakšne so aktualne strategije za naslavljanje določenih neželenih stranskih posledic vedno zmogljivejših modelov umetne inteligence? O vsem tem smo v Podobah znanja govorili s prof. dr. Petrom Peerom, predstojnikom Laboratorija za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Še dolgo po tem, ko železarski, jeklarski in rudniški obrati zaprejo svoja vrata, je njihova okolica lahko močno onesnažena. Desetletja industrijskih dejavnosti, tudi iz časov, ko okoljski predpisi niti niso obstajali, ima namreč svoj dolg. Na teh območjih so se v tla naložile škodljive težke kovine, kot so svinec, kadmij in cink, ki se v okolju ne razgradijo in so, če jih zaužijemo, nevarna našemu zdravju. Takšna zemlja ni primerna za vrtnarjenje, ne za kmetovanje, ne za igro v peskovnikih. Kako se težkih kovin znebimo? Eden izmed načinov je, da zemljo kar operemo. Seveda pa to ni tako preprosto, kot se sliši. Gre namreč za skrbno načrtovan kemijski postopek čiščenja tal. Tokratni gost Podob znanja je prof. dr. Domen Leštan z Biotehniške fakultete, ki je v več slovenskih in tujih mestih s tehniko pranja tal, teh očistil težkih kovin. Foto: Domen Leštan (Klara Jurečič)

Človek je vedno sobival z velikimi zvermi. V Sloveniji tako živijo medvedi, volkovi, risi in druge zveri. K nam se je v zadnjih letih priselil šakal. A v preteklosti so bile številne vrste, izrazito zlasti volk, preganjane in njihovo število se je občutno skrčilo, marsikje so povsem izginili. Z dolgoletnimi prizadevanji za njihovo ohranjanje se število divjih zveri znova povečuje, a v tem procesu se pojavljajo tudi konflikti. Ključno je vprašanje, kako torej zagotoviti sobivanje, da ni škodljivo za nobeno od vpletenih strani. Kako torej najbolj smiselno uravnavati populacije velikih zveri, v Podobah znanja pojasnjuje doc. dr. Hubert Potočnik z oddelka za biologijo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani.

Prosojne elektronske naprave, denimo prosojni televizijski zasloni ter pametne steklenice, niso zgolj stvar prihodnosti. Pa vendar je težko doseči, da materiali prevajajo elektriko in hkrati prepuščajo svetlobo. Te omejitve je možno preseči s snovanjem novih materialov. Eden izmed načinov, kako na Institutu Jožef Stefan ustvarjajo materiale z novimi in drugačnimi lastnostmi, je tehnika plastenja. Ta pride prav tudi, ko želimo izdelati senzorje za zaznavanje nepravilnosti v koži ter senzorje, s katerimi je možno hitro in zanesljivo zaznati škodljive snovi v okolju, recimo insekticide. Kaj vse zajema razvoj takšnih materialov in katere nove lastnosti imajo tako imenovane debeloplastne in tankoplastne strukture, so zgolj nekatera od vprašanj, na katera nam je odgovore pomagala iskati tokratna gostja, prof. dr. Danjela Kuščer Hrovatin z Odseka za elektronsko keramiko Instituta Jožef Stefan. Foto: Danjela Kuščer Hrovatin (Klara Jurečič)

V pogovoru z arheologinjo, eno najboljših poznavalk rimske dobe na Slovenskem, smo si skušali oblikovati predstavo, kako so bili videti tukajšnja mesta, ceste in polja v prvih stoletjih našega štetja Pravijo, da je preteklost tuja dežela, v kateri ljudje mislijo in ravnajo drugače od nas. Zato si, globlje ko gremo v zgodovino, težje predstavljamo, kako je tam oziroma takrat pravzaprav potekalo življenje. Vzemimo, na primer, čas, ko so našim krajem vladali rimski cesarji, obdobje nekako od sredine prvega do sredine petega stoletja torej. Ko arheologi odkopljejo kako razbito oljenko, počeno amforo ali ostanke hipokavsta, si najbrž še lahko zamislimo, kako so si Rimljani razsvetljevali temne noči, kako so pili vino ali se ogrevali v dolgih zimskih mesecih, precej težje pa si tedanje življenje predstavljamo s panoramske, ptičje perspektive. Težko je namreč misliti, od česa so prebivalci največjih rimskih mest na naših tleh, torej Emone, Celeje in Petovione, živeli, kako so bila ta mesta povezana med seboj in…

V svetu mikroorganizmov je lahko vsak encim, ki ga zna mikrob izdelati, svojevrstna prednost. Ta prednost je posebej izrazita pri nekaterih bakterijah in glivah, ki zmorejo s svojimi encimi razgraditi celulozo, ki gradi rastline in je celo najpogostejša biološka snov na Zemlji. In če je razgrajevanje celuloze za mikrobe vir hrane ter način preživetja, človek te njihove načine razgradnje posnema v tehnoloških procesih. Odpadni slama in žagovina na eni strani ter les, travna vlakna na drugi so namreč pomembne surovine za izdelavo papirja, oblačil, pa tudi biogoriva.Eden izmed načinov, kako bi lahko rastlinski material predelali ne s kemikalijami, temveč kar mikrobi samimi, so celulosomi - poseben preplet encimov in proteinov na površini teh enoceličnih organizmov. Na Biotehniški fakulteti tako iščejo okolju prijaznejše načine razgradnje celuloze, kar med drugim raziskuje tokratna gostja Podob znanja doc. dr. Maša Vodovnik z Oddelka za mikrobiologijo Biotehniške fakultete. Foto: Maša Vodovnik (Klara Jurečič)

V ERC projektu Metastabilnost v kvantnih materialih in simulatorjih se dr. Denis Golež loteva vrste zanimivih vprašanj, ki utegnejo odpreti nove možnosti za razvoj kvantnih tehnologij. Danes razvoj kvantnih računalnikov, kvantnih simulatorjev in cele palete kvantnih senzorjev poteka izredno hitro. Nenavadne značilnosti snovi na najmanjšem, kvantnem nivoju je zdaj že mogoče s pridom uporabiti za izdelavo povsem konkretnih naprav in aplikacij, ki so kos nalogam, katerim običajne elektronske naprave niso. A te nove zmogljivosti temeljijo na prav specifičnih značilnostih kvantnih materialov. Kajti kvantne pojave je za praktično uporabo treba nekako ujeti v konkretni snovi. No, in pri vrsti kvantnih materialov pot do zanimivih, običajno skritih lastnosti vodi skozi t. i. metastabilnost. Tako ni presenetljivo, da se z raziskavami metastabilnih stanj v kvantnih materialih danes ukvarja ogromno znanstvenikov po svetu, presenetljivo pa morda je, da številnim eksperimentalnim odkritjem na tem področju teorija še ne…

Proteini so tiste drobne molekule, brez katerih življenje, kot ga poznamo, sploh ne bi bilo mogoče. Omogočajo gibanje, prenos kisika, delovanje celic in še marsikaj. A danes znanstveniki ne raziskujejo več le proteinov, ki jih je ustvarila narava, temveč vse pogosteje tudi takšne, ki jih načrtujejo povsem na novo. Med njimi je tudi dr. Ajasja Ljubetič s Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki raziskuje umetne proteinske strukture in razvija prve popolnoma načrtovane proteinske motorje, nekakšne nanorobotke, zgrajene iz proteinov. Decembra je za svoje delo prejel prestižna sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev raziskovalne poti, ki mu bodo v naslednjih letih omogočila, da to drzno idejo razvije še korak dlje. Kako sploh načrtujejo proteine, zakaj so proteinski motorji tako velik izziv in kam vse lahko to področje vodi v prihodnosti, je pojasnil v tokratnih Podobah znanja. Ajasja Ljubetič je kot strokovni sodelavec pripomogel tudi k nastanku serije o proteinih v okviru poljudnoznanstvene oddaje…

Slovenski raziskovalci z Inštituta "Jožef Stefan" so nedavno podrli povsem nov mejnik. Razvili so način, kako lahko neposredno v živih celicah ustvarijo tridimenzionalne mikroskopske strukture, ki odpirajo povsem nove možnosti za raziskave znotrajceličnih procesov. Te strukture so namreč uporabne za sledenje celicam pa kot senzorji ali kot mikrolaserji. Kot demonstracijo te nove, osupljive zmožnosti pa so - v velikosti 10 mikrometrov - natisnili tudi podobo slončka in logotip inštituta. Novost pristopa je seveda uporaba 3D tiskanja neposredno v celice. 3D tiskanje je v zadnjih letih povsem revolucionirano proizvodnjo in odprlo nove možnosti, kaj in kako lahko nekaj izdelamo, pa naj gre za tako različne izdelke, kot so rakete ali pa, denimo, medicinski vsadki. A očitno tudi je postopek mogoč tudi znotraj nečesa tako majhnega in zapletenega, kot je celica, so zdaj dokazali v Laboratoriju za biofotoniko, mehko fotoniko in kvantno optiko, ki ga vodi dr. Matjaž Humar. Na kakšen način ta raziskava, ki je bila…

Zelene tehnologije, kljub temu da so paradni konj energetskega prehoda, niso brez pomanjkljivosti. Temeljijo namreč na surovinah, ki so v naravi redke, uporabljajo pa se za mnoge tehnološke rešitve: od vetrnic, sončnih celic, litij-ionskih baterij do vodikovih gorivnih celic. Ni torej presenetljivo, da se na tem področju razvijajo novi materiali, s katerimi bi po eni strani zmanjšali porabo redkih zemelj in plemenitih kovin, po drugi pa sam proces pridobivanja, shranjevanja in pretvarjanja energije celo izboljšali. Tudi pri vodikovih tehnologijah, zlasti tistih ki temeljijo na zelenem vodiku, se soočamo s podobno zagato. Vodik je reseda pogost element, a za njegovo pridobivanje iz vode in uporabo v gorivnih celicah potrebujemo katalizatorje, ti pa temeljijo na redkih plemenitih kovinah - denimo platini in iridiju. Kako torej razviti katalizator z manj plemenitimi kovinami? Kako vemo, da tak katalizator deluje učinkovito? Odgovore na vprašanja, ki se porajajo pri razvoju novih materialov - natančneje…

Z genskimi terapijami so se v zadnjem desetletju odprle možnosti za zdravljenje bolezni, ki so bile nekdaj tako rekoč stvar usode. Danes je tako marsikatero gensko bolezen že mogoče zdraviti, predvsem po zaslugi tako imenovanih genskih škarij, metode crisper-cas, ki je povsem spremenila delo na vseh področjih ved o življenju, tudi v medicini. Toda obenem ima ta, z Nobelovo nagrado ovenčana metoda vendarle svoje omejitve, zaradi katerih pri celi vrsti genskih bolezni ne pride v poštev. Razvoju alternativnih metod spreminjanja genskega zapis s pomočjo posebnih encimov, imenovanih rekombinaze, se posveča dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta, ki je za svoj projekt EditYR prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za raziskovalce in raziskovalke na začetku raziskovalne kariere.

Dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU se kot raziskovalec dejavno posveča slovenski literaturi in kulturi med 16. in 19. stoletjem. Ob delu z dragocenimi rokopisi in ostalinami tistega obdobja pravi, da ga materialne priče preteklosti vsakič znova vznemirijo in odnesejo v drug čas, ob čemer viri niso le nosilci podatkov, temveč zgodbe, ki jih je treba znati povedati. Foto: Matjaž Tavčar

Virusne bolezni kot sta covid-19 in gripa pa tudi razna rakava obolenja kljub stalnemu raziskovanju še vedno porajajo številna vprašanja. Po eni strani želimo do potankosti razumeti njihov nastanek, po drugi hočemo zanje razviti zdravila ali že obstoječa zdravila izboljšati. Mnogo raziskav je zato usmerjenih v razvozlavanje zapletenih interakcij, ki se med proteini in drugimi molekulami odvijajo v celicah in ponujajo vpogled tako v bolezenske procese kot tudi to, kako zdravila pravzaprav učinkujejo. Raziskovanje tovrstnih povezav je bilo nekdaj dolgotrajno, orodja umetne inteligence, s katerimi je možno izvesti obsežne simulacije, pa danes omogočajo, da izboljšamo cepivo za covid-19, zdravilo za gripo ali ustvarimo spojine, ki bi upočasnile pojav raka, ne da bi bili za to potrebni laboratorijski poskusi. Svoja dognanja s tega področja bo z nami delil tokratni gost Podob znanja, prof. dr. Urban Bren,vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko…

Danes se nove kvantne naprave, od kvantnih računalnikov do kvantnih senzorjev in kvantne komunikacije, razvijajo z izredno naglico in odpirajo številne nove možnosti uporabe. Tako imenovana druga kvantna revolucija je v polnem zagonu. Pristopi, s katerimi si skušajo ZDA, Kitajska in Evropska unija zagotoviti vodilno mesto na tem pomembnem področju, pa se med seboj precej razlikujejo. Velike ambicije ima tudi Slovenija, ki je že pripravila strategijo razvoja kvantnih tehnologij do leta 2035. Kaj pravzaprav prinaša kvantna tehnologija druge generacije in na kakšnih principih temelji? To je v Podobah znanja pojasnil vodja slovenskega središča za kvantno znanost Squash prof. dr. Andrej Zorko z Instituta "Jožef Stefan" in s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, ki je letos za svoje raziskave posebnih kvantnih stanj in pojavov v kvantnih materialih prejel Zoisovo priznanje. Foto: Matjaž Tavčar

Predstavljajmo si milni mehurček. Uporabimo ga za izžarevanje laserske svetlobe, - hkrati deluje tudi ta kot mikrofon. Nadalje lahko z laserji vgrajenimi v celico diagnosticiramo razne bolezni. Če pa užitni laser vgradimo v med ali pa denimo olje, tako preverimo njuno kakovost. To so zgolj nekateri izmed poskusov, ki premikajo meje možnega na področju biofotonike in kvantnih tehnologij. In če se nam zdi svet fotonov in drugih osnovnih delcev pogosto abstrakten in zapleten, nam ravno poskusi tokratnega gosta Podob znanja - dr. Matjaža Humarja - ta svet, ki deluje po povsem drugačnih pravilih, približajo na nekaj oprijemljivega in nadvse vznemirljivega. Za dosežke na področju mikroskopskih izvorov laserske in kvantne svetlobe je izr. prof. Matjaž Humar prejel Zoisovo nagrado. Poleg tega je tudi vodja Laboratorija za biološko in mehko fotoniko ter kvantno optiko na odseku za fiziko trdne snovi Instituta Jožef Stefan ter izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko.

V veselje mi je bilo priti v službo in se vprašati, kakšen izziv pri razvoju zdravil nas čaka danes. Od tablet, praškov, sirupov, kapsul, kapljic, pelet in še česa - oblik v katerih so nam danes na voljo raznovrstna zdravila je mnogo. Pri razvoju in izdelavi sodobnih zdravil je torej razvoj in izbira oblike v katero bomo spravili zdravilno učinkovino ključen korak. Oblika namreč pogojuje varno in zanesljivo delovanje zdravila ter vpliva na to, kje, kdaj in kako se bo učinkovina v telesu sprostila. Veliko uspehov na področju razvoja trdnih farmacevtskih oblik, natančneje tablet in peletov s katerimi polnimo kapsule, ima zagotovo prof. dr. Franc Vrečer. Prof. dr. Franc Vrečer je več kot tri desetletja deloval v podjetju Krka na področju razvoja farmacevtskih oblik ter je redni profesor na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani. Novembra je prejel Puhovo nagrado za življenjsko delo, znaten pa je tudi njegov prispevek k domačemu strokovnemu izrazoslovju ter študijskim programom na Fakulteti za farmacijo UL.

Vse pogostejši in intenzivnejši ekstremni vremenski pojavi, ki so posledica podnebne krize, ogrožajo pridelavo hrane. Rastline so podvržene različnim dejavnikom stresa, ki imajo še večje posledice takrat, ko si sledijo drug za drugim. Med ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe v kmetijstvu so tudi izboljšave sort, da bi poljščine postale odpornejše na vročino, sušo, poplave ter tudi na škodljivce in bolezni. Tu imajo znanstveniki zelo pomembno vlogo. Prejemnica letošnje Zoisove nagrade za vrhunske dosežke na področju sistemske in molekularne biologije prof. dr. Kristina Gruden z Nacionalnega inštituta za biologijo se ukvarja prav s preučevanjem tega, kako rastline lažje preživijo v boju proti boleznim, škodljivcem in vremenskim ujmam. Še posebej se posveča krompirju; in na inštitutu jim je med drugim uspelo razviti krompir, odporen na koloradskega hrošča.

Vse več je sončnih elektrarn po strehah tudi pri nas in obeti, da utegnemo do sredine stoletja večji del potrebne energije pridobivati iz sonca, dobivajo vse resnejše temelje. Danes je večina sončnih celic na trgu narejena iz silicija, prihajajo pa večinoma s Kitajske. A enoslojne silicijeve sončne celice iz marsikaterega razloga niso optimalna tehnologija in raziskave se vse bolj usmerjajo v dvoslojne, t. i. tandemske sončne celice. Za razvoj inovativne tandemske sončne celice je izr. prof. dr. Marko Jošt iz Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani letos prejel Zoisovo nagrado. Ob tej priložnosti ponavljamo pogovor, ki je nastal pred dvema letoma.

Cepiva poznamo predvsem kot terapijo, ki prepreči, da zbolimo. A novi imunoterapevtski pristopi cepiva danes uporabljajo tudi kot čisto prava zdravila. Eden najnaprednejših dosežkov tega področja so tako cepiva za zdravljenje najtežjih oblik raka, ko pri spopadanju s tumorji druge terapije niso uspešne. S pristopi tako imunoterapije kot personalizirane medicine je domačim znanstvenikom uspelo razviti zdravilo za na kastracijo odpornega raka prostate, ene najagresivnejših oblik tega tipa raka. Dosedanji rezultati tudi veliko obetajo - cepivo prepreči razraščanje rakavih celic in podaljša preživetje bolnikov. Za te uspehe je šestčlanska skupina 9. novembra prejela Puhovo nagrado za vrhunske dosežke. Med prejemniki za vrhunske dosežke za razvoj in uporabo napredne oblike celične imunoterapije za zdravljenje raka prostate so dr. Mateja Gabrijel Blatnik, prof. dr. Helena H. Chowdhury, prof. dr. Marko Kreft, doc. dr. Simon Hawlina, prof. dr. Matjaž Jeras in akad. prof. dr. Robert Zorec. V Podobah znanja tokrat…

Zadnje obdobje habsburške monarhije je bil čas političnega, kulturnega in gospodarskega oblikovanja slovenskega naroda. Ta prelomni čas Avstro-ogrske se je končal z 1. svetovno vojno. K boljšemu poznavanju slovenske politične zgodovine tega obdobja je s svojim delom pomembno prispeval zgodovinar prof. dr. Andrej Rahten, s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Za svoje delo je letos prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so študije o slovensko-hrvaških odnosih v habsburški monarhiji in sarajevskem atentatu, biografije Izidorja Cankarja, Ivana Šusteršiča in Antona Korošca, trilogija o slovenskem dojemanju habsburške dinastije ter več monografij s področja diplomatske zgodovine.