Sobotno branje

Izbor pesmi sodobne kitajske pesnice Dai Weine prinaša zanimiv vpogled v sodobno pesniško ustvarjanje na Kitajskem, saj gre za eno vidnejših predstavnic mlajše generacije. Dai Weina pravi, da je zanjo »pisanje poezije kot duhovna gimnastika, zadeva tako intelekt kot duha in vsebuje nekaj šamanskega, nekaj, kar spominja na čarovništvo. Poezija priča o intenzivnosti človeškega obstoja.« Katja Kolšek, ki je pesmi prevedla, dodaja, da je njena poezija Dai Weine zelo zabavno in tudi inteligentno branje, polno duhovitih nesmislov, jezikovnih iger in nadrealističnih podob.

Prevajalec in pisatelj, ki je pred petimi leti za svoj prvenec prejel tudi kresnika, se zdaj vrača z zgodovinskim romanom, ki prikazuje intelektualni in emocionalni utrip v krogih visokega slovenskega meščanstva tik pred izbruhom 2. svetovne vojne Boruta Kraševca smo bralke in bralci dolgo poznali predvsem kot mojstrskega, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčanega prevajalca iz ruske književnosti. Potem pa je pred kakimi šestimi leti razširil – kot se reče – polje boja in presedlal med romanopisce. Celo zelo uspešne romanopisce, saj je za Agni, svoj prvenec navsezadnje prejel tudi kresnika. A če se zgodba, ki jo spremljamo v Agni, odvija v naši zdajšnjosti, je Dan spomina, pisateljev drugi roman, ki je letos spomladi izšel pri založbi LUD Šerpa, postavljen v preteklost. Kraševec nas tu namreč odpelje v čas med junijem 1938 in julijem 1939, v čas tesnobnega zatišja pred viharjem druge svetovne vojne, torej. Pri tem nas, se zdi, vabi k premisleku o podobnostih in vzporednicah med tesnobnim letom 1938,…

Ivor, Marco, Arjan in Jonas. Štirje prijatelji, pravijo si brati, med odraščanjem na ulicah Osla v primežu drog, dela, nasilja in krhkih družinskih odnosov Oliver Lovrenski je svoj prvenec Brat, če mi nismo družina, kdo je – njegov prevod je izšel pri založbi NoPress – napisal pri svojih 19 letih, v njem pa spremljamo štiri najstnike, antijunake, in njihovo odraščanja in spopadanje z ulicami v Oslu. Ni jim lahko: droge, nasilje, smrt v družini, smrt med prijatelji, nestabilni družinski odnosi. Knjiga bralca in bralko čustveno močno pretrese, a hkrati gane do solz s humornimi vložki in na trenutke nepričakovano nežnostjo. O težkem življenju v Oslu – številni ljudje imajo sicer Skandinavijo za zgled urejen družbe – piše Norvežan s hrvaškimi koreninami Oliver Lovrenski v svojem prvencu Brat, če mi nismo družina, kdo je založbe NoPress. Prevedel ga je Jaka Smerkolj Simoneti. Z njim se je za oddajo Sobotno branje pogovarjala Tina Lamovšek.

Do zdaj najbolj osebna in avtobiografska knjiga Irene Štáudohar Globoko v gozdu: o divjem in intimnem založbe UMco naravo, mitologijo, umetnost, znanost in zgodbe drugih ljudi prepleta s svojimi spomini ter lastno izkušnjo postavlja v širši kulturni in zgodovinski kontekst. Rezultat je zbirka 14 esejev, ki je bila letos tudi nominirana za Rožančevo nagrado. Tina Lamovšek jo predstavlja v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Prvi

Jean-Baptiste Andrea v romanu Čuvar njene skrivnosti, ki je izšel pri Založbi Mladinska knjiga, pripoveduje zgodbo o ostarelem kiparju Michelangelu »Mimu« Vitalianiju, ki se v opatiji Sacra di San Michele na razgledni vzpetini, kamor se je zatekel pred 40 leti, v zadnjih urah spominja svojega nenavadnega, revnega in bogatega, slavnega in pozabljenega življenja. Preden se poslovi od tega sveta, je pripravljen izdati tudi strogo varovano skrivnost, zavito v nerazložljivo mističen kip, zaklenjen v temo, nedaleč od njegove celice. V središču zgodbe je njegovo vseživljenjsko prijateljstvo z Violo Orsini, svobodomiselno, nadvse ostroumno in prodorno plemkinjo, ki ga kljub družbenim razlikam in njegovi pritlikavosti ves čas podpira ter spodbuja pri uresničevanju njegovih sanj. Iz knjižnice tihotapi knjige in mu jih na skrivaj prinaša, on pa ji kot človek z izjemnim talentom vrača s svojimi dih jemajočimi umetninami. Njuni burni življenji, prepleteni z zaobljubami, v lepoti brezmejne, divje in nepredvidljive narave…

V južnokorejskem mestu Sokčo, nedaleč od najbolj zastražene meje na svetu, mlado dekle, ki dela v nekoliko razpadajočem hotelu, spozna francoskega striparja, ki išče navdih za svojo naslednjo zgodbo. Zima v Sokču je prvenec francosko-švicarsko-korejske pisateljice Elise Shua Dusapin, ki je do zdaj izdala že štiri romane. A že s prvim, ki je v francoščini izšel pred desetimi leti, je pritegnila veliko pozornosti in pohval kritikov. V romanu skozi precizen in izčiščen jezik izriše dileme, ki spremljajo odraščanje in iskanje sebe ter soočanje z lastnimi pričakovanji in pričakovanji drugih. Roman je v prevodu Suzane Koncut izšel pri založbi Goga.

Letos obeležujemo 30- letnico zgodovinskega obiska svetega papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, papeža, ki se je poglobljeno ukvarjal s teologijo telesa. Med letoma 1979 in 1984 je svoje splošne avdience posvetil prav razlagi »teologije telesa«, v kateri je obravnaval vprašanja moškosti in ženskosti, medsebojnih odnosov in spolnosti. Danes mnogi v njej odkrivajo dragocena in presenetljiva sporočila, ki kažejo pot h globljemu razumevanju ljubezni, telesnosti in spolnosti. Ker je papeževa misel precej zahtevna, jo je Christopher West, ameriški predavatelj in pisec številnih knjig o teologiji telesa in tudi odličen poznavalec nauka Janeza Pavla II. na tem področju, v knjigi Teologija telesa za začetnike predstavil oziroma nas vanjo uvedel na razumljiv, živahen in privlačen način. Tokrat torej predstavljamo knjigo Teologija telesa za začetnike, ki je bila več let razprodana, letos pa so jo pri založbi Družina ponovno izdali oziroma ponatisnili. Knjigo je prevedla Ana Vogrinčič, uredil jo je Marjan Pogačnik,…

V tokratnem izboru knjig za oddajo Sobotno branje se odpravljamo na pot, in sicer spremljamo prigode, ki se v kratkem časovnem dogodku zgodijo glasbenikom. A ne katerim koli. Marko Radmilovič, ki je več desetletij bil novinar naše Dokumentarno-feljtonske redakcije, v najnovejši knjigi Goveja turneja, ki je izšla pri založbi Pivec, predstavlja tribute band Ansamblov bratov Avsenik. Če vam naštejemo nekaj ključnikov iz knjige – korona, Rolling Stones, dunajski Musikverein, Pastirček - vam povemo veliko, a hkrati nič. Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Radio Prvi

Albanska pisateljica in filozofinja skozi zgodbo o svoji babici razmišlja o tem, kako ohraniti osebno dostojanstvo sredi vrtinca zgodovinskih pretresov, od razpada Osmanskega cesarstva do vzpona albanskega komunističnega režima Veliki zgodovinski dogodki nikoli niso le abstraktni premiki, o katerih beremo v učbenikih, ampak vedno radikalno pretresejo življenja ljudi, ki se znajdejo v njihovih vrtincih in morajo v njih sprejemati odločitve, ki ne bodo odločale le o poteku njihovega življenja, ampak tudi o tem, koliko dostojanstva in pokončnosti bodo ohranili. V tokratnem Sobotnem branju se bomo skupaj z albansko-britansko pisateljico in profesorico političnih znanosti in filozofije Leo Ypi podali po sledeh njene babice Leman, ki je bila priča razpadu Osmanskega imperija, nastanku nacionalnih držav na njegovih tleh, Italijanki okupaciji Albanije, tamkajšnjemu komunističnemu odporu in revoluciji med drugo svetovno vojno, nato pa še nadzoru režima Enverja Hoxhe. Drugo leposlovno delo Lee Ypi nam je pomagala…

Osrednji roman velemojstra češke književnosti 20. stoletja, v katerem se organsko prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponenta Milan Kundera, ki se je rodil leta 1929 v Brnu, umrl pa pred tremi leti v Parizu, je brez dvoma eden največjih čeških pisateljev vseh časov. Tako visoko na pobočje tamkajšnjega literarnega Parnasa se je v pomembni meri povzpel po zaslugi romana Neznosna lahkost bivanja, prave pravcate klasike svetovne književnosti druge polovice 20. stoletja, ki jo je napisal in objavil v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji, kamor se je že sredi sedemdesetih zatekel pred družbeno-politično represijo na Češkoslovaškem, ki je pač sledila sovjetskemu zatrtju tako imenovane praške pomladi avgusta 1968. Prav intervencija sil varšavskega pakta v pisateljevi domovini predstavlja tudi pomemben dejavnik, ki zapleta usode junakinj in junakov v Neznosni lahkosti bivanja, a reči, da je problemsko-sporočilni…

Razprava, v kateri francoska filozofinja premišljuje, kako po zmagi antifašistične koalicije v 2. svetovni vojni v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarski fašizem nikoli več ne vrnil med nas Kar je bil Edvard Kocbek v Sloveniji, je bila – bi po svoje lahko rekli – Simone Weil v Franciji. Filozofinja, ki se je rodila v dobro stoječo, sekularno judovsko družino leta 1909, umrla pa zaradi izčrpanosti pri vsega štiriintridesetih, avgusta leta 1943, je namreč v svojem delu na izviren način prepletala in spajala krščanski misticizem in levičarsko, heterodoksno marksistično misel. Idejno bleščeč takega združevanja elementov iz različnih miselnih tradicij najdemo v Zakoreninjenosti, razpravi, ki jo je Weil napisala na vrhuncu druge svetovne vojne in v kateri je premišljevala, kako po zmagi v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarska fašistična ideologija nikoli več ne vrnila med nas. Je pa na tem mestu vsekakor treba reči, da Zakoreninjenost nikakor ni zanimiva le kot…

Dan v življenju šestih astronavtov in astronavtk na krovu Mednarodne vesoljske postaje. Šest različnih življenjskih zgodb. Šest ljudi, stisnjenih na zamejenem prostoru, ki ga le tanka pregrada loči od praznine vesolja. Pod njihovimi pogledi se razgrinja Zemlja, vsak dan uzrejo šestnajst sončnih vzhodov in prav toliko sončnih zahodov. Visoko nad Zemljinem površjem se lahko pogled na življenja ljudi in na planet odpre v povsem drugačni perspektivi. Za roman V orbiti je britanska pisateljica Samantha Harvey leta 2024 prejela Bookerjevo nagrado. Gre za najkrajši roman, ki je kdaj osvojil to ugledno nagrado. Kaj je prepričalo žirijo, je v Sobotnem branju pojasnil Igor Harb, ki je knjigo prevedel v slovenščino.

Najnovejši roman Harukija Murakamija Mesto in njegovo negotovo obzidje bralca znova popelje na krhko mejo med resničnostjo in domišljijo, kjer se notranji svetovi umaknejo za obzidje, da bi ustvarili zavetje pred bolečino in pozabili na travmatične izkušnje. Tridelna monumentalna pripoved, zasnovana na avtorjevi zgodnji kratki zgodbi iz leta 1980, h kateri se je vedno znova vračal in jo razvijal (čeprav se je od teme in njenih številnih podob, povezanih z njo, dokončno poslovil, saj je letos v japonščini prvič izdal roman, v katerem je nosilna protagonistka ženska), jo nato najprej prevetril in prenovil z izdajo novele Konec sveta in zakrknjena dežela čudes, ki pa ni bila prevedena v slovenščino. Pred tremi leti je z dvema dodanima deloma in novimi poglavji motiviko razširil v subtilno refleksijo spomina, izgube in hrepenenja. Avtor nakaže, kako z gradnjo lastnih miselnih labirintov in z varovalnimi obzidji postopoma izgubljamo stik z resničnim življenjem. V središču romana je skrivnostno mesto, obdano z…

Avgust Demšar je izdal že 14. knjigo, tokratna se imenuje Zadnja večerja (Založba Pivec), a v njem ne boste našli že v literarni in tudi televizijski podzavesti uveljavljenega lika inšpektorja Martina Vrenka. Knjiga, ki nosi naslov po znameniti Da Vincijevi freski, vsebuje zbirko 9 kratkih kriminalnih likovnih zgodb. Podrobneje pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Radio Prvi

Hipnotično delo bosansko-ameriškega pisatelja govori o izgnanstvih, ki trajajo cela življenja in se raztezajo čez več celin Ko čez desetletja ali stoletja pišemo zgodovinske knjige, se preteklost zdi kot urejeno in logično zaporedje dogodkov. Čeprav vemo, da so vojne in revolucije močno zarezale v življenja ljudi in velikokrat popolnoma spremenile naše družbe, si le težko zamislimo, kako je bilo kaos vseh teh zgodovinskih pretresov dejansko živeti. V tokratnem Sobotnem branju se bomo posvetili delu, ki pred nami na zelo neobičajen način zariše prav to. Hipnotično spisan zgodovinski roman Aleksandra Hemona Svet in vse v njem namreč pred nami pričara hkrati sanjski in hkrati brutalno materialen svet sefardskega juda Rafaela Pinta, ki ga je vrtinec zgodovine povlekel iz avstro-ogrskega Sarajeva, skozi vzhodno fronto, v kaos ruske revolucije, nato pa čez evrazijska prostranstva vse do Šanghaja, kjer je doživel še japonsko invazijo na Kitajsko. Gostja je prevajalka besedila Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila…

V tokratni oddaji Sobotno branje smo predstavili zbirko esejev z naslovom O ženskah, ki jih je leta 1972 napisala kultna avtorica, pisateljica in filozofinja Susan Sontag. Po več kot petdesetih letih je v prevodu Ane Pandur in pod okriljem založbe Sanje izšel slovenski prevod tega nadvse pomembnega ter še vedno izjemno aktualnega dela. Knjigo je v pogovoru s prevajalko predstavila voditeljica oddaje Tita Mayer.

Prvi del trilogije Meglovni rod z naslovom Zadnji imperij, je idealna vstopna točka v bogat fantazijski univerzum priljubljenega ameriškega pisatelja visoke fantastike Brandona Sandersona, ki ga zdaj prvič lahko beremo v slovenskem prevodu. Roman nas popelje v postapokaliptični svet, poln megle in pepela, kjer tako privilegiranemu plemstvu kot zasužnjenim skaajem že tisočletje s trdo roko vlada Vrhovni vladar. A meglovnik Kelsier, ki obvlada posebno obliko magije tega sveta, alomantiko, se odloči, da tej vladavini napravi konec. Kje se skriva šarm Meglovnega rodu in Sandersonovih fantazijskih svetov širše, je v Sobotnem branju pojasnil prevajalec Sergej Hvala.

Kakšna je resničnost režiranja oglasov v tujini? Nabor vtisov in spominov ter širšega razmišljanja o življenju in vlogi človeka/režiserja na tem svetu je zbral Nejc Pohar, režiser in pisatelj. V zbirki S poti je pri Cankarjevi založbi izšla njegova knjiga Kratki rezi, ki jo Tina Lamovšek predstavlja v oddaji Sobotno branje. Foto: Radio Prvi

Do konca julija bo v ljubljanski Galeriji Kresiji ob 30-letnici fotografskega ustvarjanja Voranca Vogla in 100. obletnici rojstva njegovega deda, pesnika Lojzeta Krakarja, odprta razstavo s pregledom jubilejne knjige Od tebe dalje štejem svoje dni. Preplet pesmi in umetniških fotografij predstavlja zanimiv dialog med dvema umetnikoma – dvema generacijama, ki naj, tak je namen, umetnost približa tudi sedanjemu času in generacijam.

Dokumentarno intoniran roman, v katerem sodobni francoski pisatelj izriše pretresljiv portret kurdske pevke, ki že enajst let ždi v turškem zaporu zaradi »strašnega zločina« – petja tradicionalnih kurdskih pesmi Pri založbi Sophia je pred nedavnim izšel angažiran, dokumentarno intoniran pa hkrati občuteno izpisan roman Nûdem Durak (Na svoji zemlji), v katerem sodobni francoski pisatelj Joseph Andras, popisuje usodo naslovne »junakinje«, ki so jo leta 2015 turške oblasti obsodile na kar 19-letno zaporno kazen. Njen zločin? – Če vprašate turško sodišče: terorizem. In kaj natanko je storila? – Pela je. S svojo zasedbo je prepevala tradicionalne kurdske pesmi. Toda: zakaj Nûdem Durak meni, da pot v pravičnejšo prihodnost, v kateri ne bo izključevanja ne na narodni ne na spolni osnovi, vodi natanko prek petja kurdskih pesmi in zakaj se turška država njenega glasu tako zelo boji? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jasmino Žgank, ki je Andrasov roman…

Lakota, revščina, spomin, užitek, razrednost, zgodovina, razkrivanje družbe. Teme, skozi katere antropologinja Svetlana Slapšak v knjigi Kuhinja revežev: Eseji in recepti založbe Goga razmišlja o hrani kot političnem, družbenem, kulturnem in intimnem vprašanju. Zelo neposredno govori o krivicah v svetu. Zaradi draginje je hrana vse bolj stvar prestiža, ne pa dobrina, ki bi morala biti dostopna vsem, in sicer tako cenovno kot po kakovosti ter da ni škodljiva za zdravje. Kot poznavalka antičnih svetov in antropologije spolov se v knjigi opira na dve temi, ki ju tudi sicer najraje obravnava v svojih raziskavah: ena je revščina, druga pa Balkan in njegova celotna antična zgodovina hrane. V knjigi tudi o tem, kako se o hrani vse bolj govori kot o luksuzu, premalo pa kot o vprašanju preživetja. Foto: Radio Prvi

Spomini velikega nemškega režiserja se berejo kot kak pustolovski roman, obenem pa postavljajo spomenik presežni lepoti in ekstatični resnici, ki se lahko razkrijeta samo na filmskem platnu Veliko ljudi se v poznih letih sicer loti pisanja svojih spominov, a se ob branju potem dovolj pogosto pokaže, da njihova življenja nemara le niso bila tako zanimiva, razgibana, napeta ali protislovna, da bi jih bilo po vsej sili treba popisati v knjigi. No, ta pomislek oziroma zadržek, ki se na načelni ravni lahko drži avtobiografskega pisanja, pa ne velja za Wernerja Herzoga, enega največjih živečih umetnikov na svetu, ki je svoje življenje leta 2022 popisal v knjigi Vsak zase in Bog proti vsem, knjigi, ki je pod založniškim okriljem Beletrine zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Ob branju spominov danes 83-letnega nemškega režiserja, ki se je podpisal pod take filmske mojstrovine, kot so Aguirre, srd božji pa Fitzcarraldo ter Jama pozabljenih sanj, se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da je véliki cineast vseskozi živel…

Znanstvenofantastični roman, ki skozi oči prišleka iz oddaljenega planeta nastavlja ogledalo naši družbi Nekega dne je na Zemlji pristal mož iz oddaljenega planeta, z nalogo, da tu zgradi vesoljsko plovilo, s katerim bo lahko k nam prepeljal preživele člane svoje civilizacije, ki jim na njihovem planetu zmanjkuje osnovnih virov za preživetje. Če vam zgodba zveni znano, ste si bržkone nekoč ogledali kultni znanstveno-fantastični film Mož, ki je padel na Zemljo, v katerem je 50 let nazaj nezemljana odigral sam David Bowie. Veliko manj verjetno pa je, da ste kdaj prijeli v roko knjižno predlogo tega filma, ki je bila dolgo v senci filmske priredbe. V tokratnem Sobotnem branju nam bo Tevisev znanstveno-fantastični roman Mož, ki je padel na Zemljo, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, pomagal predstaviti prevajalec in pesnik Tone Škrjanec. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Starorimska pesnitev, ki obsega kakih 12 tisoč verzov, velja za eno najpomembnejših, najvplivnejših del v vsej zgodovini zahodne književnosti Pred nedavnim je pri Slovenski matici izšel tretji zvezek Metamorfoz velikega starorimskega pesnika Publija Ovidija Nazona. Gre za zvezek, ki prinaša sedmo, osmo in deveto knjigo oziroma, rečeno s sodobnejšim besednjakom, sedmi, osmi in deveti spev te epske pesnitve. To pa pomeni, da je Ovidijeva prevajalka, s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana klasična filologinja Barbara Šega Čeh, zdaj, po dobrih 15 letih dela, približno na dveh tretjinah osupljivo ambicioznega, osupljivo zahtevnega projekta, kako v slovenščino preliti kar 12 tisoč verzov dolgo latinsko pesnitev. A zakaj neki naj bi bili bralke in bralci na izid te knjige pozorni, ko pa prevajalski napor Barbare Šega Čeh očitno sploh še ni pri kraju? – Zato ker Metamorfoze predstavljajo enega izmed temeljev, na katerih je postavljena veličastna zgradba evro-ameriške književnosti. No, ta odgovor pa pred nas slej…

Na dan zmage pa bo temu primeren tudi izbor knjige v današnjem Sobotnem branju. Volkuljin sin (Založba Goga) – knjigo sta napisala Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, prevedel jo je Gašper Malej, saj je sprva izšla v italijanščini – se dogaja v 30-ih letih prejšnjega stoletja, ko se je nad obmejno vasico Čepovan na severnem Primorskem vse bolj zgrinjala senca fašizma. Ker gre za politično pravljico, pa ima knjiga v sebi tudi elemente magičnega realizma. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek.

Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilec Nelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.

Tokrat se bomo ob spominih Al Pacina, slovitega igralca, ki danes praznuje 86. rojstni dan, podali na pot njegovega otroštva. Spremljali bomo njegovo odraščanje, prve korake v gledališču, kjer odkrije svojo strast do igre, in nato prehod v film, kjer ga svet počasi prepoznava — vse do prelomne vloge v Botru, ki ga izstreli med največje. Kultni igralec je odraščal v Bronxu, kjer bi lahko kmalu zašel na kriva pota, vendar ga je nekaj zadrževalo. Filmi, ki jih je gledal z mamo, so bili odločilni, da je od življenja želel več. Dobil je oskarja, štiri zlate globuse, dva tonyja, dva emmyja, ugledno nagrado obie ... Postal je Michael Corleone in Tony Montana. Knjigo je prevedel Jure Šešet Sogovornica: urednica Tjaša Lešnik (knjižna zbirka Žametna Beletrina)

Pisateljica, ki je leto za letom odhajala v to mesto, plesala tango in spoznavala zgodbe ljudi, se po letih odsotnosti spet vrne vanj, v to mesto, s katerim je spletla tesne vezi. Marsikaj je enako, marsikaj pa tudi drugačno. Ali ni drugačna tudi sama?

V romanu se razkrivajo spomini na usodno privlačnost med poročeno žensko iz visoke družbe in nekoč izjemno uspešnim podjetnikom, ki po osebnem in poklicnem zlomu pristane na odmaknjenem nemškem otoku v Severnem morju. V osami, zaznamovani z notranjimi monologi, spomini in raziskovanjem narave ter lastne preteklosti, se sooča z izgubo, željo in krivdo, vendar se počuti svobodnega. To se spremeni, ko ga znova pokliče nekdanja ljubezen, prav tista ... Roman Opazovalec ptic Uweja Timma sicer prepleta zgodbi dveh ljubezenskih parov ter razpira večna vprašanja o morali, odgovornosti in hrepenenju. Ob tem subtilno briše mejo med fikcijo in resničnostjo ter osebno izkušnjo umešča v širši zgodovinski in družbeni kontekst. Sogovornik: prevajalec romana Slavo Šerc

Papež Leon XIV. je letošnje, ob osmem stoletju smrti sv. Frančiška Asiškega, razglasil za posebno jubilejno leto, hkrati pa obeležujemo tudi osemstoletnico nastanka enega od biserov svetovne religiozne poezije - Frančiškovo Sončno pesem ali Hvalnico stvarstvu. Ob tem jubileju je pri založbi Celjska Mohorjeva družba izšla tudi nova slovenska izdaja te pesnitve, ki jo je prevedel Vital Vodušek, opremljena pa je tudi s slikami akademskega slikarja Jošta Snoja. Knjigo je uredila dr. Tanja Ozvatič, spremno besedo pa so prispevali dr. Vinko Škafar, dr. Miha Pintarič ter docent dr. Miran Špelič, frančiškan, teolog, prevajalec in profesor pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. S patrom Špeličem se je o Asiškovi Sončni pesmi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič, pesnitev pa je v oddaji interpretiral Renato Horvat.

Ana Makuc, pesnica, prevajalka in aktivistka, doktorica ženskih študij in študij spolov na Univerzi v Lancastru v Veliki Britaniji, je leta 2016 za svoj pesniški prvenec z naslovom Ljubica Rolanda Barthesa prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Takrat so v obrazložitvi zapisali, da gre za prelomno delo: za kakovostno, premišljeno poezijo brez zdrsov, za poezijo, ki premika družbene konvencije, predsodke in stereotipe in kaže drugačen pogled na družbeno stvarnost, za poezijo, ki subvertira stare patriarhalne vzorce in opolnomoči družbeno šibkejše in zatirane, gre za feministično poezijo, ki se zaveda ženskih moči, ustvarjalnih, družbenih in seksualnih. Avtoričina druga pesniška zbirka z naslovom Švercam lubenice pa, kot je v spremni besedi zapisala Barbara Korun, prepričljivo kaže na kontinuirano umetniško moč avtorice. Ano Makuc je pred mikrofon povabila vodititeljica oddaje Tita Mayer.

Zadnja pesniška zbirka, ki jo je zaživa še pripravila bržčas najbolj priljubljena ameriška pesnica zadnjih desetletij, se bere kot nekakšna sklepna izjava nazora, kot strnitev umetničinih ključnih življenjskih uvidov Kdor meni, da se poeziji velja izogibati v širokem loku, saj da je kratko malo pretežka, preveč zapletena, da bi jo običajni bralke in bralci lahko razumeli, se slej ko prej še ni srečal s pesništvom Mary Oliver. Ameriška avtorica, ki se je rodila leta 1935 v Ohiu, večji del življenja preživela v Massachusettsu, umrla pa pred sedmimi leti na Floridi, je s svojimi več kot tridesetimi zbirkami namreč prepričala kritike v Združenih državah in za svoje pisanje prejela vse tamkajšnje najuglednejše nagrade s Pulitzerjevo na čelu, obenem pa je v zadnjem desetletju ali dveh svojega življenja veljala tudi za prodajno daleč najbolj uspešno ameriško pesnico. Uspelo ji je, drugače rečeno, očarati ravno tiste izmuzljive, težko dosegljive običajne bralke in bralce – ne da bi morala za to žrtvovati izrazno…

Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov. Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje. Sogovornik: prevajalec knjige Borut Omerzel

Kako je razmišljal morda največji ruski pisatelj, kakšen je bil njegov značaj, kakšne so bile njegove slabosti in kakšne njegove življenjske ambicije, morda najlažje razberemo prav iz njegove pisemske zapuščine Nikakršnega dvoma ni, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski ustvaril enega najpomembnejših, intelektualno in emocionalno najbolj izzivalnih opusov v zgodovini ne le ruske ampak kar svetovne književnosti. Romane, kot so Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi, je pač vedno znova mogoče jemati v roke in skupaj z njihovimi junaki in junakinjami nihati med upom in obupom, med znanstvenim racionalizmom in pravoslavnim misticizmom, med voljo do moči in močjo krotkosti, blagosti, nesebičnosti. Romani Dostojevskega so, drugače rečeno, kar najbolj obvezno domače branje. Kaj pa druga besedila iz pisateljeve zapuščine? Njegovi eseji, na primer, pa njegovi časopisni članki in njegova pisma – kako zelo nujno je brati te stvari? – Vprašanje je postalo posebej aktualno zdaj, ko je pod založniškim okriljem…

Avtobiografski roman v verzih nas popelje v svet tovarniškega delavca, v katerem se nemogoče delovne razmere prepletajo s humorjem, lucidnimi razmisleki o življenju in petjem francoskih šansonov Francoski pisatelj Joseph Ponthus nas v romanu Za tekočim trakom: Zapiski iz tovarne popelje v svet bretanske živilske industrije 21. stoletja, ki ga nato z zaskrbljenostjo in občudovanjem, sočutjem in jezo, smehom in žalostjo spremljamo skozi celo vrsto prostih verzov, polnih resnično težkih delovnih razmer, majhnih gest delavskega odpora in solidarnosti, nepremičnih urinih kazalcev in francoskih šansonov, ki vsaj na trenutke premagajo brezupnost položaja. To resnično nenavadno besedilo, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka besedila Saša Jerele. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Alja Zore

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif Shafak V romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je…

Romaneskni prvenec pisateljice, ki je pred nekaj leti opozorila nase z mojstrskimi kratkimi zgodbami, spretno pretresa velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med individualnim in kolektivnim Ajda Bračič, arhitektka in pisateljica, je leta 2022 z izvrstno kratkoprozno zbirko Leteči ljudje na mah osvojila slovenske bralke in bralke in zanjo potem prejela še dve ugledni priznanji – kritiško sito za naj knjigo leta po izboru slovenskih literarnih kritikov in kritičark ter nagrado Maruše Krese za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Tako najbrž ni presenetljivo, da se je bralska javnost vse odtlej s precejšnjim zanimanjem spraševala, kaj bo naslednje delo, ki bo na naše knjižne police dospelo iz pisateljske delavnice Ajde Bračič. No, čakanja in spraševanja je bilo proti koncu lanskega leta naposled konec, saj je pod založniškim okriljem LUD Literatura luč sveta ugledal pisateljičin prvi roman, Kresničevje. Gre za ambiciozno delo, ki pretresa velika vprašanja, velike teme: razmerje…

Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisati Med letošnjimi prejemniki in prejemnicami nagrade Prešernovega sklada je tudi pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki prestižno priznanje prejme za zbirki to se ne pove (LUD Literatura, 2023) – za to delo je sicer predlani že prejela tudi kritiško sito, nagrado za »naj« leposlovno knjigo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov – ter V drevo (LUD Šerpa, 2025). O slednji so pri Upravnem odboru Prešernovega sklada zapisali tole: »Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom – in s seboj.« Kako je to urjenje v resnici videti, kako novopečena lavreatka ustvarja, kako razume poezijo in kaj nam s svojimi pesmimi pravzaprav želi sporočiti, smo v preverjali v…

Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili Če bi človek sedel za volan avtomobila v Ljubljani in se odpeljal v Talin, prestolnico Estonije, bi za to pot menda porabil več kot 20 ur čiste vožnje. In jezik, ki ga ljudje tam govorijo, sploh ni, kakor slovenščina, indoevropski, ampak sodi – skupaj s finščino, madžarščino in še nekaterimi zahodno-sibirskimi jeziki – v tako imenovano uralsko jezikovno družino. Vse to seveda lahko hitro ustvari vtis, da se Estonija nahaja precej daleč stran od nas, da je malodane na drugem koncu sveta. Toda Julija Potrč Šavli, naša prva in še vedno edina književna prevajalka iz estonščine, od minule jeseni pa tudi prejemnica Sovretove nagrade – to prestižno priznanje je prejela za svoj prevod Duše ob cesti, kratkoprozne zbirke sodobnega estonskega pisatelja Urmasa Vadija, ki je…

Če vemo, da vsaj zahodni svet že od industrijske revolucije v veliki meri obvladuje kapitalizem, ni nenavadno, da obstaja vrsta poizkusov, kako to stanje človeka ubesediti tudi v literaturi. Večina pisateljev se pri tem oprime bolj tradicionalnih pristopov in se ukvarja s tem, kako se z močjo kapitala sooča ta ali oni literarni junak iz različnih socialnih okolij. Redkeje pa smo priča delom, v katerih literarni junak na nek način postane kar kapital sam. Enega od najbolj nedavnih podvigov te vrste prinaša roman Hiper, ki ga je napisal kurdski pisatelj Agri Ismail in je pred kratkim izšel v zbirki Izhodi pri založbi Sophia. In če ob omembi kurdskega pisatelja pomislite na boje ljudstva, ki ni nikoli dobilo lastne države ali njihove revolucionarne ideje o nekapitalističnem družbenem sistemu, naj že takoj povemo, da roman pisatelja, ki je odraščal v Londonu, ni zgodba o kurdskem vprašanju ali sanjah o spremembi sveta, ampak prej priča o cinizmu izseljenske generacije, ki je opustila boje idealističnih staršev…

»Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.« Tako o tridelno zasnovani knjigi, skozi katero spremljamo nemile usode treh žensk, ki v sebi nosijo pradavne moči, posredovane po sorodstvenih vezeh, pravi urednica knjige in avtorica spremne besede Andreja Udovč. Poseben način zbliževanja z naravo, ki je tudi zdravilen, se od prednic prenaša vse od leta 1619, ko deklico Altho bremeni obsodba za smrt kmeta, ki so ga poteptale krave. V razkošju dvorca leta 1942 živi zelo izolirano življenje deklica Violet, ki (skoraj) na skrivaj raziskuje svet drobnih živali, vse bolj pa jo zanima tudi skrivnostna materina usoda. Štiristo let pozneje, ko se z zatohlim vaškim okoljem bori Altha, iz londonskega stanovanja, v katerega je ujeta, pred nasilnim partnerjem zbeži Kate … Sicer pa je lani minilo 600 let od umora – najverjetneje utopitve – Veronike Deseniške, ki je bila prav tako obsojena čarovniškega delovanja.…

Ena najbolj kontroverznih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, se skoraj 60 let po nastanku kaže kot nadvse aktualna in pronicljiva analiza tiste zaplankane in bojazljive mentalitete, ki ničesar ne ljubi bolj od uravnilovke, homogenosti in brezpogojne pripadnosti domačemu plemenu Človek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi…

France Prešeren ni le naš največji pesnik; po novem je tudi glavni junak najnovejše slovenske kriminalke. Na domačem knjižnem trgu smo dobili novo kriminalko, ki se dogaja v slovenskem okolju. A tokrat moramo iti po časovni premici nazaj v 19. stoletje, natančneje v poletje leta 1835, kjer v drugačnih okoliščinah spremljamo Franceta Prešerna. Poleg občasnega urejanja pravnih zadev, popivanja s prijatelji in kulturniki tistega časa ter ustvarjanja Krsta pri Savici naš največji pesnik v knjigi Dohtar in Povodni mož (Založba Goga) preiskuje še umor neke ženske. Avtor – literarni kritik in nekdanji urednik – Aljoša Harlamov v to zgodovinsko kriminalko vpleta še satiro in parodijo ter oriše takratne družbene razmere, ko ideja o jezikovni oz. nacionalni identiteti ni bila samoumevna, se je pa začela prebujati.

Konec leta nam prinaša tudi več kot potreben čas za razmislek in samorefleksijo, kaj vse smo doživeli, dosegli, izkusili, kaj dobrega in slabega se bo zapisalo v naše misli. Potem pa smo nenadoma postavljeni pred dejstvo, da smo na kar nekaj dogodkov, ljudi in izkušenj preprosto pozabili ali pa imamo težave s priklicem podrobnosti. Kako to popraviti? Odgovor nam ponuja knjiga Nika Škrleca, ki je dobila veliko nagrado 41. Slovenskega knjižnega sejma in tudi naziv najlepše oblikovanega izobraževalnega priročnika sejma, in sicer Pozabi vse, kar veš o spominu. Izšla je pri založbi Miš. Predstavljamo jo v Sobotnem branju, ki ga je pripravila Tina Lamovšek.

Avtobiografski roman, v katerem se bosansko-francoski pisatelj prvič zares sooči s svojo izkušnjo vojne ob razpadu Jugoslavije »Sreča je pogosto samo odsotnost nesreče.« Tako se glasi ena od misli, ki se vedno znova priplazijo v besedila bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića, še prav posebej pa zaznamuje njegov zadnji roman, Vojna in dež. V tem resnično neposrednem avtobiografskem delu se namreč pisatelj prvič sooči s svojo izkušnjo bojevanja v vojni ob razpadu Jugoslavije in dezertiranja iz nje, izkušnjo, ki jo je do zdaj v svojem pisanju vedno postavljal na stran. Mojstrsko spisan roman pa pred nami ne zariše le resnično nefiltrirane podobe vojne - v kateri trditev, da je sreča samo odsotnost nesreče, pridobi zelo stvarne in otipljive obrise - ampak delo deluje tudi kot neke vrste popotovanje po procesu soočenja s tem travmatičnim dogodkom, soočenja, polnega ne le bolečih spominov, ampak tudi premislekov o človeškem življenju nasploh. O romanu Vojna in dež, ki je nedavno izšel pri založbi Goga,…

Didier Eribon v svoji najnovejši knjigi z naslovom Življenje, starost in smrt navadne delavke strne svoje spomine na pokojno mamo ter jih stke s sociološko analizo izkušnje staranja v neoliberalnem sistemu razredne razslojenosti družbe. Knjiga je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca izšla pri Založbi Cf. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer se je o knjigi pogovarjala z dr. Ano Kralj.

O univerzalnosti hoje, o tem prvinskem gibanju, ki je bliže kot športu meditativnemu razmisleku, pišejo številni avtorji v svojih knjigah. Da hoja, kot gibanje, spravi v pogon različne dele in funkcije možganov, je znana in večna modrost. Sproža spomine, razmisleke in čustva, vodi pa tudi v rešitve in odrešitve. Jurij Hudolin se je peš odpravil po Istri in nastal je potopis z naslovom Ti pa kar greš v bitko za pomlad in podnaslovom Pešimbus po Istri.

Taras Birsa – najbolj poznan fiktivni kriminalist v Sloveniji – se je vrnil že s sedmim primerom. Brezno pisatelja Tadej Goloba. Dogajanje romana, ki je izšel pri založbi Goga, tokrat zavije v jugovzhodno Slovenijo, na Kočevsko. Birsa se s svojo zvesto ekipo – Tino, Brajcem in Ostercem – vprašuje, ali in kako je truplo iz leta 2025 povezano z letom 1945. Tina Lamovšek vas vabi k poslušanju tokratnega Sobotnega branja.

Maali Almeida, vojni fotograf, se zbudi v onostranstvu. Ne more se spomniti, kje in kako je umrl. Tako se začne roman Sedem lun Maalija Almeide šrilanškega pisatelja Šehana Karunatilake, ki je leta 2022 osvojil Bookerjevo nagrado. Deloma kriminalka, deloma politična satira, deloma zgodba o duhovih, ki v trumah poseljujejo Šrilanko in prestolnico Kolombo. Tu je še nestandardni ljubezenski trikotnik in filozofska premišljevanja o smislu človeškega obstoja. Med argumenti Bookerjeve žirije za izbor prav tega romana je suveren in epski zamah, s katerim je Karunatilaka uspel ujeti izredno kompleksnost šrilanške družbe sredi državljanske vojne ter živo približati ljudi najrazličnejših družbenih slojev, narodnosti, poklicev, ambicij ter njihovih medsebojnih odnosov. Vse to pa je bogato podkletil z vseprisotnim črnim humorjem ter nepričakovanimi pripovednimi strategijami. Sedem lun Maalija Almeide je v Sobotnem branju predstavila Tina Mahkota, ki je roman prevedla v slovenščino. Izšel je pri založbi Morfem Plus.

Čeprav Georgi Gospodinov, ki velja za enega izmed pomembnih stebrov sodobne bolgarske literature, saj je njegovo ime dodobra uveljavljeno doma in v mednarodnem prostoru, izhaja iz doživljanj in preizkušenj družbenih in zgodovinskih epizod nekdanje in sedanje Bolgarije, jih bralci zlahka prepoznamo kot naše, univerzalne izkušnje. Enaindvajset kratkoproznih besedil v Evropi in drugod zelo branega in priznanega bolgarskega pisatelja, predstavlja začetek avtorjevega proznega pisanja. Slovenskemu bralcu so doslej veliko bolj znana romaneskna dela, kot sta Fizika žalosti in z nagrado booker in nagrado strega nagrajen roman Časovno zaklonišče. Pretihotapljen humus literarnega tovora je pisatelj zmešal že na gojišču izbranih fragmentov svoje poezije. Zbirka je v izvirniku izšla istega leta kot druga izdaja Naravnega romana – to je leta 2001 – v njej pa razodeva zakrito in nevidno iz vsakdanjega negotovega življenja človeka. Sogovornik: prevajalec Borut Omerzel