Petkova centrifuga

Strah hodi po Evropi. Vse sile Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu. In presenečenje, da je strah pred protesti zašel tudi v podalpsko deželo, je približno tako veliko, kot če bi v drugi polovici oktobra napovedali, da bo jutri deževalo. Zato si velja odpreti dežnik, da nas ne zalije količina nepomembnosti. Dodatno čtivo: Analiza protestov v Albaniji | Kosovo 2.0 Fotoreportaža iz Francije | Nik Erik Neubauer Delavci kot artikli in poslovni model | Vroči mikrofon Vida Groznik: Nimamo dovolj elektrike, da bi zgradili inteligenco, ki bi nas pokončala | Odbita do bita Charles Nonne: Vprašanje je, ali bo francoski vladi uspelo dokazati, da so bili izgredi načrtovani | Ob osmih Aleš Delakorda: Proračun ni dovolj realistično zastavljen | Ob osmih Ekskluzivno odkritje srbskih novinarjev | Radar

Dvakrat za in dvakrat proti. Referendum je razdelil Slovenijo, politika ugriznila v prazen lešnik in uprizorila še en teater absurda, svet pa na steroidih umetne inteligence drvi naprej. V tednu, v katerem je bilo veliko hrupa, a tudi nekaj tišine, si Maja Ratej zastavlja vprašanje, kaj bomo iz vsega tega odnesli v naslednji krog.

Evropski prvak v vožnji na čas Primož Roglič si bo v spomin vtisnil trenutek, ko je pred domačimi navijači stal na zmagovalnem odru in prepeval slovensko himno. Pod zastavo, ki jo krasi tudi snežno beli simbol Triglava, je postal čustven. Ob tem si velja v spomin vtisniti še nekaj. Podobo triglavskega ledenika, ki se mu izteka čas. Tega, kar imamo, se običajno zavemo šele takrat, ko to izgubimo. Pa naj gre za uspešno kariero, neokrnjeno okolje … ali pa za solidarnost, pridobljene pravice, medijske vsebine. Ledenik in še kaj sprva počasi, nato pa, nenadoma, izgine. Viri: Uglašeni: skupni radijski koncert 8 postaj Radia Slovenija, 7. 10. 2026 Triglavski ledenik je zaradi podnebnih sprememb skoraj povsem izginil, @mmcrtvslo, 7. 10. 2026 Dnevnik: Znanstvena razprava ali vztrajno zanikovanje podnebnih sprememb v DS-ju?, TV Slovenija, 8. 10. 2026 Iz našega studia: Mijič ne namerava odstopiti, razkril je tudi dogovor s Stevanovićem, IDEA TV, 5. 10. 2026 Branko Grims o dogajanju v Franciji, profil na Facebooku, 6.…

Ob vsem kroženju človeške prevzetnosti okoli Sonca je še Donald Trump kdaj videti kot čisto povprečen mucek. Premier Janša kaže napačne slike realnosti, Zoran Stevanović botruje z zanikovalci genocida, minister Rončević bi čez šolo naredil križ. Pahorjanski “nič” na steroidih se izrisuje kot prva žrtev postresničnostne politike po slovensko. So what? Pa kaj?!

Če se samo mrtvi ne bojijo več za življenje, in če Netanjahu med stradanjem Palestincev o Gazi govori o obilju hrane.

Kako si ljudstvo predstavlja oblast, ki vlada že več kot sto dni? Kot utekočinjene številke, ki jih prelivajo iz enega soda v drugega. In ker je večina zaposlenih v sodu javnega sektorja, za katerega oblast ugotavlja, da je prevelik in plesniv, žensk, si zlahka predstavljamo, kako z veseljem se bodo pretočile v operaterke strojev, CNC-programerke, gradbinke, varilke, voznice tovornjakov, skladiščnice in podobno.

Pravijo, da imamo volivke in volivci spomin zlate ribice. Raziskovalci so dokazali, da delamo zlatim ribicam krivico, ker so pametne in imajo dober spomin. V tem tednu se je zgodilo marsikaj, kar ne bi smeli pozabiti.

V tokratnem pregledu o kolesarskih dirkah po Španiji in Franciji ter o smoli. Včasih nas kapljica smole najde hitro in nepričakovano, vsaj v enem primeru pa jo pričakujemo več kot desetletje brez zagotovil, da jo bomo sploh videli. Narava je nepredvidljiva, prav tako človek, katerega prave barve ne morejo prekriti niti sintetična in zdravju škodljiva barvila za fazaniranje.

Na žabi je torej, da jeseni v več referendumih prepozna resno priložnost, da zbere pogum in si s skokom iz lonca morda kupi še nekaj časa, preden jo skrajna desnica (po vsej verjetnosti sklicujoča se na nevidno roko trga) neusmiljeno zabriše nazaj v krop.

Po tednih peklenske vročine in suše je le začelo padati. Padavin je sicer vsaj za zdaj krepko premalo, da bi ublažile katastrofalne posledice. Padalo pa je tudi drugače, z vseh strani, še vedno po predsednici, pa tudi po predsedniku državnega zbora, ki kljub peticiji in napovedanemu referendumu o njegovi razrešitvi »teflonasto« gleda v prihodnost. Ta bo po slovesu naše Milene veliko manj svetla.

Večji del Evrope je v primežu vročine in suše. Je to verjetno že posledica segrevanja našega planeta? Gospodarska škoda bo velika, še posebej v kmetijstvu. Vsaj Sončev mrk smo doživeli, razveselil pa nas je metalec diska Kristjan Čeh z zmago na evropskem prvenstvu.

Ozračje je pregreto. Tudi figurativno. In pregreto ozračje bo pustilo za sabo suše in poplave. Tudi figurativno.

Rumena. To bi bila zagotovo prevladujoča barva tedna. Rumena majica, rumeni ognjeni zublji, rumena izžeta in izsušena pustinja travišč, ki klonijo pod novim vročinskim valom. K rumeni lahko, kakopak, kot vodilno metaforo tedna primaknemo še ogenj. Od tistega, ki ta hip pustoši na toliko delih sveta, do tistega v nas, ki kdaj ugasne in se – kot se za poletje spodobi – znova prižge.

Svetovno nogometno prvenstvo je končano, vojne pa se nadaljujejo in celo stopnjujejo. »Trump je že desetkrat začel in končal napade na Iran in zelo verjetno se bo to nadaljevalo tudi v naslednjih mesecih,« pravi profesor na ekonomski fakulteti Marko Jaklič. Plovne poti se zapirajo, vlade se pripravljajo tudi na najbolj črne scenarije. Medtem se slovenska javnost ukvarja z novimi eskapadami slovenske politike. Meje so padle tako globoko, da dna niti ne vidimo več, ugotavljajo analitiki, ki napovedujejo še eno politično vročo jesen. Državljane čakajo lokalne volitve in štirje referendumi.

Izvedeli bomo, zakaj policisti vsak dan nosijo pištole in zakaj peki tudi v največji poletni vročini sleherni dan zakurijo krušno peč. Pa tudi to, kako državotvorni so slovenski politiki, ko si polena mečejo pod noge ne samo doma, ampak tudi pred tujci. Kako bomo morda namesto druge Švice kmalu postali vsaj polovična Švica?

Sprevod je vse daljši. Trump je snedel rdeči karton, Erdogan podarja revolverje, Grimsu je ostalo sedem prijateljčkov, Golobu senca, Stevanoviću pa mišice. Domače zelenice krvavijo zaradi pretiranega domoljubja, klovni na pogrebu demokracije pa bodo končno odšli na počitnice. Morda celo v gozdove.

Politika na sovraštvo, ko cilj opravičuje sredstva, ideološka zastrupljenost, polarizacije, kulturni boji, kovanje novih in novih zarot, razstava brezsramnega primitivizma ob saramagovski slepoti, ki se zajeda v vse družbene plasti, ustvari vzdušje vsesplošne sumničavosti, ko nihče več ne verjame nikomur.

Srečna je lahko država, ki se toliko ukvarja s svojimi proslavami … Domoljubje namreč ni le mahanje z zastavicami, prepevanje besede Slovenija, je tudi kritičnost in zmožnost dialoga. Je spoštovanje institucij in skupnih pravil igre. Spodobnost in vljudnost. Dialog pa je več kot le pogovor, ne gre le za to, kdo bo zmagal ali kdo bo imel močnejše očitke. Pomemben del dialoga je poslušanje in iskanje tistega, kar je res. Resnice. Ta tudi v postresničnem svetu ni le beseda, v katero lahko poljubno vstaviš piko. V oddaji so uporabljeni posnetki iz informativnih oddaj RTV Slovenija pa tudi: Poročilo neodvisne komisije Združenih narodov za zasedena palestinska ozemlja Intervju Donalda Trumpa za portal Axios Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc na Fb ob ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve Studio ob 17ih Kje je Slovenija po 35 letih in kakšna prihodnost nas čaka? Oddajo je pripravila Nataša Mulec. Vroči mikrofon Za produktivnost rabiš zdrave ljudi, ki ga je ob festivalu delavskega filma Kamerat pripravil…

Trumpovega sporazuma z Iranom tudi njegovi podporniki še pri najboljši voljni ne morejo imenovati zmaga. Vrstijo se opozorila, da se je na Bližnjem vzhodu odprla Pandorina skrinjica, da bi prinesla trajni mir v regiji pa je ob okrepitvi iranskega režima in Benjaminu Netanjahuju, ki ga čakajo volitve, znanstvena fantastika. Bo Izrael vse zaveznike, ki jih ima, zdaj stiskal vse močneje v objem?

V nekih drugih, normalnih časih, če so ti sploh kdaj obstajali, bi se ta teden moral svet ustaviti. To se seveda ni zgodilo. Fifa šteje milijarde ob prvenstvu, ki bo povzročil največ toplogrednih plinov do zdaj. Slovenijo so znova zajela uničujoča neurja, kar bomo reševali s prilagajanjem naravi. Na avtocestah pa se dušimo v zastojih, za kar pa se bo žrtvoval minister. Samo želimo si lahko, da bi enkrat zgradili svet, ki bi se ustavil zaradi fuzbala ali parade ponosa. Da bi sodelovali, si podajali in se družili ter za božjo voljo omogočili vize članom Dubioze, da bi zapeli tudi pod Kipom svobode.

Junija pred 180 leti je v naše kraje pripeljal prvi vlak. Slovesno in vzneseno so takrat pričakali novo dobo razvoja in napredka. Od Maribora do Celja je takrat lokomotiva potrebovala dve uri in petinštirideset minut. V tem času danes pride do Ljubljane, kaj dlje pa ne. Vlak je torej hitrejši, hiter pač ne. Visoke upe imajo številni ob nastopu nove vlade, po štirih letih prejšnje garniture končno vidijo luč upanja na koncu predora. Marsikateri pa medtem že opozarjajo, da so to luči bližajoče se nesreče. Ministrski ekipi, ki se je predstavila poslancem in javnosti, ne bo enostavno. Ne le zaradi napetosti doma, ampak še bolj ob nestabilnem in nepredvidljivem mednarodnem dogajanju. Viri: Po železni cesti: Prvi vlak, Radio Maribor Studio ob 17.00: O ukrepih Janševe vlade na področju gospodarstva in javnih financ, Prvi Dnevnik: Golobova vlada se poslavlja, TV Slovenija Jutranja kronika, Prvi Dogodki in odmevi, Prvi Prva nujna seja Odbora za infrastrukturo in energetiko, RTV365 Prva nujna seja Odbora za zadeve…

Temperature so poletne, zunaj sije sonce, kot nalašč za aktivnost, druženje in ustvarjanje spominov. Vsake toliko časa se je namreč nujno opomniti, da so bistvene stvari direktno pred nami in ne na ekranih naših elektronskih naprav, od koder prihaja več slabega kot dobrega.

Tokrat smo v centrifugi zavrteli burno politično dogajanje, se postavili v vrsto čakajočih za vpis pri novi ginekologinji v Sežani, z maturantkami in maturanti zaplesali četvorko, podprli naše pogumne čebelarje, ki so se uprli trgovski mafiji, in o tem opranem in ožetem tednu napisali še basen, ki se začne takole: »Dobrodošli, to je naš živalski paradiž, ki mu vlada siva miš …« Vas zanima, kako se basen konča?

V tem tednu sta se srečala verjetno najvplivnejša človeka na svetu, v Sloveniji pa sta se srečevala dva na videz povsem nasprotna politična svetova. In medtem slovenska kultura na Dunaju kljub slovenskemu bojkotu Pesmi Evrovizije ni ostala povsem prezrta.

Nova vlada RS je v zadnjih fazah oblikovanja. Čeprav še ne vemo zagotovo, kdo vse jo bo sestavljal, je slovenskim državljanom že s sprejetjem interventnega t. i. omnibus zakona jasno nakazala, kakšno politiko namerava izvajati in na kakšen način bo to počela. Skozi prizmo najverjetnejše podobe slovenske prihodnosti lahko tudi aktualne dogodke na mednarodnem prizorišču dojemamo drugače, kot smo jih doslej.

Pomlad je prav kičasta, vse cveti, kar pa pri številnih sproža alergije. Tudi na zblaznelem političnem parketu kaže, da skoraj vsi parlamentarci trpijo za alergijo – na nasprotno politično opcijo. Ko na levi vidijo desne, se v njih začnejo nabirati velike gmote sluzi, prav tako kot velja tudi obratno. Četrta izredna seja državnega zbora je zelo nazorno izrisala novo politično realnost popolne ideološke razklanosti. Prava poslastica za ljubitelje srhljivk, boksa, pa tudi manj reguliranih borilnih športov.

"Teksas" v slovenski politiki se nadaljuje. Nova koalicija je izrisana, četrta Janševa vlada pravzaprav sestavljena, pa nas imajo še vedno za norce in nadaljujejo skrivalnice. Še predsednica republike je zmedena. Pa družinski člani morebitnih bodočih ministrov tudi, zato je prvak SDS moral končno javno spregovoriti o potencialnem mandatarstvu. Medtem ko poslanci v državnem zboru na glasovnicah igrajo "tri v vrsto", evropski komisar za energijo napoveduje najhujšo energetsko krizo v zgodovini. 40 let po najhujši jedrski nesreči v zgodovini.

Vsega je preveč. Snovi za učence, informacij za ljudi, dogodkov za Centrifugo. Harlekinke kaosa, vojn, dekretov in izrednih razmer pa se razmnožujejo. Le kakšna je bralna pismenost odraslih? Čas je za pank. Naj bodo režimi, ki prihajajo, kakršni koli. Vsak režim enkrat pade. Pank pa nikoli. Petkovo centrifugo sta zložila tonski mojster Maks Pust in Gašper Andrinek. Komad Glup in mlad je uporabljen z dovoljenjem glasbene skupine Demm.

Ste opazili, da ni več političnih vicev? Verjetno jih ni, ker je politika postala tako absurdna, da je težko ustvariti boljšo šalo od tiste, ki je resnična. Ali povedano nekoliko drugače: ko klovna spustiš v palačo, palača postane cirkus. V Petkovi centrifugi se ne moremo več izogniti konfliktom in vojnim žariščem. Posledice vojn, ki nas obkrožajo in ogrožajo, tudi drago orožje, s katerim rušijo in ubijajo, plačujemo mi, državljanke, državljani, davkoplačevalke, davkoplačevalci, in ne tisti, ki vojne netijo.

V naslednjih dveh do treh tednih bodo Združene države Amerike Iran napadale še posebej močno. Donald Trump napoveduje, da jih bo vrnil »v kameno dobo, kamor sodijo.« Žal vse več avtokratov po svetu dela vse, da bomo na koncu v kameni dobi pristali vsi. Izraelsko-iranska skupine Sistanagila, ki deluje v Berlinu, medtem s svojim ustvarjanjem sporoča, da medsebojno poslušanje in radovednost povezujeta. Pravijo, da težava niso ljudje, ampak vlade in politiki. Viri: Iransko-izraelski ansambel Sistanagil: "projekt, ki je mogoč le v Berlinu – ne v Izraelu ne v Iranu", MMC RTV Slovenija Sistanagila - Live Full Length Concert at the Neukölner Opera Smrt na meji, Tednik, TV Slovenija Druga jutranja kronika, 2. april 2026, Radio Slovenija Prof. dr. Siniša Malešević: Bolj kot svetovna vojna je nevarno večje število regionalnih vojn, Prvi Dogodki in odmevi, 30. marec 2026, Radio Slovenija Mirko Cigler: Bo Trump začel kopensko ofenzivo v Iranu?, Prvi Ekonomist Kovač o podražitvah, vladi in Petrolu, 30. marec 2026, Odmevi…

V Petkovi centrifugi tokrat o volilnem molku, kričečih zmagah, velikih ambicijah in boju človeštva s samim sabo. Teden je opral Damjan Zorc.

Fekalije vedno pripavajo na površje ob ravno pravem času. Zgodila se nam je prisluškovalna afera, v kateri pomembni posamezniki prostodušno razlagajo delovanje korupcijske hobotnice v državi. In potem se izkaže, da se afera ni zgodila, ampak jo je pri izraelski obveščevalni agenciji naročil nekdo iz Slovenije, vse sledi pa vodijo na Trstenjakovo v Ljubljani.

Sredi tedna je umrl profesor dr. Alojz Ihan, zapisal se je v naš kolektivni spomin zlasti v času covida in za sabo pustil ogromno zapisanih besed, znanstvenih člankov pa tudi poezije in esejev … V eseju Platon pri zobozdravniku iz leta 1996 se je poizkusil tudi v pisanju dnevnika. Pred natanko 30 leti – 10. marca je med drugim na kratko zapisal: »Kot vsako nedeljo, sprehodi. Sicer pa mir brez dogajanja, manj se dogaja, lepši je občutek.« Mir brez dogajanja je danes skoraj nepoznan občutek. Nekaj je v človekovi naravi, da samoumevnosti ceni šele takrat, ko so izgubljene. Vsi smo smrtni, tudi če se zdi, da se nekateri v svoji oholosti imajo za nesmrtne. »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti,« je leta 1783 zapisal Immanuel Kant. Ampak zdaj smo tudi v Evropi znova v otroški fazi človeštva.

Ne samo politični nasprotniki Trumpu očitajo, da se v poskusu, da bi preusmeril pozornost z Epsteinovih dosjejev, igra s tretjo svetovno vojno. Vpletenih je vse več držav. Brezpilotnik je v teh dneh poletel tudi proti britanskemu oporišču na Cipru, balistična raketa proti Turčiji. Ob takih dogodkih se sprožajo mehanizmi za preživetje. Medtem pa se podpisujejo pogodbe.

Uradna volilna kampanja se je začela že pred koncem olimpijskih iger v Italiji. Politične igre – tako kot športne – potekajo vsake štiri leta, terjajo veliko priprav, dobro kondicijo in sprožajo močna čustva. A pravila so bistveno manj jasna, prekrški ne pomenijo nujno, da bo tekmovalec izključen, udarci pod pas so dovoljeni, sponzorji in trenerji pa največkrat ostajajo skrbno skriti.

Ne moremo vsi biti zmagovalci, tudi pusta so ta teden sežgali. Če ste na počitnicah, niste veliko zamudili, v glavnem olimpijske medalje in nekaj s tem povezanih solza. A pred nami so zelo zanimivi tedni. Kampanja pred volitvami se je začela, v mednarodni areni pa, kljub ustanovitvi Odbora za mir, miru ne kaže najbolje.

Doze opija, ki nam jih odmerjajo naši športniki na olimpijskih igrah, so v vse manjšo pomoč pri potiskanju grozljive slutnje o tem, da 30. leta v tem stoletju prihajajo predčasno, globoko v podzavest. Izraelski morilski stroj neumorno melje, medtem ko na vzhodu Evrope tudi Rusija stopnjuje napade na civilne tarče v Ukrajini. Pri obeh omenjenih konfliktih - pa še kakšnem - ima prste vmes predsednik ZDA.

Mačka v žaklju nam skušajo prodati na vsakem vogalu, predpustno-predvolilni čas je idealen za norčavce vseh barv. Mahničevci bi imeli urad za deportacije, saj Slovence najbolj skrbijo nenadzorovani migracijski tokovi. Pomembne so tudi interpretacije o strankarskih finančno-medijskih okljukih, mimogrede pa iz konteksta vzamemo in uničimo še kakšnega strokovnjaka. Premier se s pomočjo svojega odvetniškega spin doktorja trudi znebiti KPK virusa. Po svetu ob začetku zimske olimpijade še naprej odmevajo Epsteinovi dosjeji iz omare in Trumpovo generalno direktorovanje svetu in vesolju.

Še slaba dva meseca sta do volitev v Državni zbor in slabe tri tedne do začetka predvolilne kampanje, a se zdi, kot da smo sredi nje. In letošnja bo, vsaj po predsezoni sodeč, brutalna. Kot ne pojenja brutalno ravnanje agentov ICE v Združenih državah Amerike, ki je zasenčilo tudi vse ‘trumpizme’, s katerimi tudi ta teden ni varčeval predsednik Trump.

Tako divjega tedna pa že dolgo ni bilo! Med Trumpovim šovom v Davosu, evropskimi odzivi in domačimi političnimi premiki iščemo, ali se vendarle riše nova hrbtenica demokratičnega sveta.

Tokrat nekaj o najaktualnejših primerih razširjene privlačnosti koncepta moralne prožnosti, tako v velikih mednarodnih zgodbah, kakor tudi v naši, torej vseslovenski, lokalni skupnosti.

V tokratni Centrifugi o črnem in belem. In črnobelem. Tako na globalnem geopolitičnem polju, kot na domačem političnem parketu smo bili priča rokohitrskim potezam, ki so že prve dni januarja pometle s ponovoletno otopelostjo. V slogu besede leta pri mladih 'šest sedem' bi lahko rekli, da ne razumemo ničesar več. Razen tega, da je tu zima, ki pa nas vedno znova preseneti.

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

V komentarju iztekajočega se tedna prevprašujemo uspehe aktualne oblasti pri uresničevanju predvolilnih obljub, med katerimi je bila - v kontrast njej predhodni vladi - jasna zaveza o podpori socialno najšibkejšim. Ob tem si na podlagi najmanj enega nedavnega primera izrazitega nespoštovanja te obljube tik pred vstopom v novo leto zastavljamo retorično vprašanje: kam plujemo?

Čeprav bi si v teh dneh želeli, da bi bilo drugače, je okoli nas veliko hrupa. Hrup je povsod. Od strelskega napada v Avstraliji, zimskega dežja in izraelskega obstreljevanja Gaze, do hrupa iz ust voditeljev velesil. Ter hrupa predpraznične histerije, korupcije, ignorance, konformizma in mnenj vseh o vsem. Če kot družba s takšno lahkoto prepovemo glasbo na ulici, ne moremo pa se znebiti pravega hrupa, ki ga povzroča recimo kakršna koli pirotehnika, kako se bomo šele otresli korupcije. Privoščimo si tišino ali pa naj steče glasba. Pa naj bo Dan D ali konec sveta.

V današnji Centrifugi ni Nobelove nagrajenke za mir, ni pižam in kufrov, tudi ni nove medijske kariere nekdanjega šefa računskega sodišča. Ni nadzora bolniških odsotnosti in spora glede veleposlanikov. Prav tako ni Motoristov (to je ime nove češke koalicijske stranke). Je pa večino ostalega. Vključno z ugotovitvijo, da v demokraciji dva neumna glasova štejeta več kot en pameten.

Obglavili so Titov kip v Velenju. Zdi se, da so izgubili glave tudi svetovni politiki, ki kažejo mišice in se igrajo vojno.

V centrifugo smo ujeli nekaj nepozabnih izjav in ocen nedeljskega referenduma, težave oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana, ob katerih opazovalec dobi občutek, da se kopja med javnim in zasebnim lomijo na hrbtih pacientov, kar ni prav. Zgodbo tega tedna pa zaključujemo z mislijo, da bi bil morda svet drugačen, boljši, lepši, če bi več brali.

Tudi podnebne na sfiženem vrhu COP 30 v Braziliji. Tudi geostrateške, zadane v najnovejšem ameriškem predlogu mirovnega sporazuma za končanje vojne v Ukrajini. In če smo prejšnji teden z napovedanim koncem še zadnje slovenske ladje govorili o smrtno ranjeni Sloveniji kot pomorski državi, smo ta teden dočakali še pogreb Slovenije kot alpske, smučarske in nogometne države.

Tri štorklje, ki sredi novembra še vedno mirno stojijo na hladnih njivah, naša edina potniška ladja, ki pluje v večna lovišča, martinovo, ki diši po znanosti, in svet, ki se medtem nevarno vrti med jedrsko retoriko, podnebnimi katastrofami in brezbrižnostjo. Centrifugo v tednu, ko smo prvič praznovali dan znanosti in iskali sledi prijaznosti v možganih in med nami, vrti Maja Ratej. V prispevku smo uporabili inserte iz letošnje podelitve Zoisovih in Puhovih nagrad. (Režiser in scenarist Nejc Gazvoda, voditelj Jernej Gašperin).